Jakob Lorber se je kot najstarejši izmed štirih otrok rodil 22. julija 1800 v viničarski družini v kraju Kaniža, Južna Štajerska (takrat Avstro-Ogrska, danes Slovenija).
Tako kot njegov oče Michael Lorber, ki je igral več instrumentov in je kot kapelnik vodil takrat po vsej Štajerski znano in priljubljeno združbo glasbenikov, je bil tudi Jakob izrazito glasbeno nadarjen. Ta talent mu je – skupaj z veliko marljivostjo – omogočil, da se je naučil igrati klavir, violino in orgle. V igranju violine je postal pravi virtuoz, kar je v Gradcu, kjer je živel od leta 1824 do svoje smrti 24. avgusta 1864, kot solist dokazal na več javnih koncertih, pa tudi kot skladatelj lastnih skladb. Kot samouk si je precejšnje sposobnosti pridobil tudi v risanju. Da bi si zagotovil sredstva za preživljanje, je po obiskovanju gimnazije do tamkajšnjega petega razreda in kasnejšem službovanju kot domači učitelj uspešno končal šolanje za učitelja v meščanski šoli. Toda ko je njegova prva prošnja za službo leta 1830 ostala brezuspešna, je ta življenjski načrt znova opustil, se odtlej posvetil izključno glasbi in si svojo skromno eksistenco zagotovil kot privatni učitelj glasbe za violino in klavir ter uglaševalec klavirjev.
15. marca 1840 je med jutranjo molitvijo „ v predelu srca“ slišal jasen in zvonek glas, ki mu je ukazal: „Vstani, vzemi pero in piši!“ Sledeč temu skrivnostnemu klicu je zapisal sledeče besede: „Tako mi je govoril Gospod in v meni za vsakogar, in to je resnično, zvesto in gotovo: Kdor želi govoriti z Menoj, ta naj pride k Meni, in Jaz mu bom položil odgovor v njegovo srce. Vendar naj Moj glas slišijo le čisti, katerih srce je polno ponižnosti. In kdor Mi bo dajal prednost pred vsem svetom, Me ljubil kot nežna nevesta ženina, z njim bom Jaz hodil z roko v roki. Vselej Me bo gledal kot brat brata, in kot sem ga Jaz gledal že od vekomaj, še preden je obstajal.“
Lorber je poprej pravkar prejel nepričakovano ponudbo, da v operi v Trstu prevzame mesto drugega kapelnika in je že pripravil vse za pot. Toda po tem dogodku, ki ga je močno pretresel, se je, zdaj že v 40 leten, odpovedal tej mamljivi ponudbi in se je poslej kot „Božji pisar“, kot se je včasih imenoval, vse do svoje smrti posvečal zapisovanju tistega, kar je po „notranji besedi“ slišal v sebi in občutil kot glas Jezusa Kristusa, kot živo Božjo besedo. Svoje pogosto borno preživetje si je zdaj moral še naprej zagotavljati kot učitelj glasbe in uglaševalec klavirjev. Svoj zajetni dedni delež je namreč posodil bratu, da bi si ta zgradil lastno eksistenco, vendar mu brat za časa življenja ni ničesar povrnil.
Za celotno vsebino Lorberjevih zapisov je med njihovimi prijatelji že dolgo uveljavljena oznaka „Novo Razodetje“ (za razliko od bibličnega „Starega razodetja“). S tem razodetjem naj bi ljudem industrijske in informacijske dobe postal dostopen izvirni in popolni Božji, odrešitveni in odrešenjski nauk – Jezus ga je deloma moral zamolčati svojim apostolom in najožjim učencem – brez tradicionalnih in modernih zmot in popačenj, skupaj z nadaljnjimi, šele ljudem naše dobe razumljivimi razodetji. To se nanaša tako na osrednji Božji in odrešenjski nauk, kot tudi na pojasnila o duhovnem prastvarstvu, razlogu in namenu nastanka materialnega vesolja ter na poboljšanje in nadaljnji razvoj zemeljskih umrlih v različnih onstranskih sferah.
Novo Razodetje nas tudi znova seznanja z zakonitimi analogijami med stvarmi in procesi v duhovnem in naravnem svetu in pravim razumevanjem njihovega metaforičnega jezika. Poznavanje duhovnih analogij, v Jezusovem času so bili z njimi seznanjeni le še redki posvečenci, je ključ do resničnega razumevanja globljega pomena mnogih besedil Stare in Nove Zaveze, zlasti Janezovega evangelija kot najbolj duhovnega (mimogrede tudi najzanesljivejšega v zunanjih stvareh) izmed evangelijev, skrivnega Janezovega razodetja in tudi številnih besedil Novega Razodetja.
Slednje nudi tudi najboljšo osnovo za resničnosti ustrezno povezavo duhovne religije in pravega spoznanja narave v podobi sveta, v katero so znova vključene že v zgodnjekrščanski dobi izginule kozmične dimenzije in tudi področje nadčutnega/nadnaravnega (danes ga označujemo kot parapsihologijo in parafiziko). Tudi nenavadni, na splošno kot „čudež“ označeni dogodki in dejanja o katerih poroča biblija, katerih dejstvenost se največkrat zanika, z Novim Razodetjem izgubijo tradicionalni svetniški sij nepojasnljivega mirakla, saj so podvrženi višji, duhovno vodeni naravni zakonitosti. To pa je razumljivo tudi za človeški razum. Krščanstvo in znanost, nauk o stvarjenju in razvojna misel, srčno spoznanje in razumsko razmišljanje se v Novem Razodetju povezujejo v usklajeno krščanstvo, ki ni vezano na nobeno konfesionalno izpoved. V Jezusu Kristusu zmore vse ljudi združiti v ljubezni do Boga in v dejavni ljubezni do sočloveka ter skrbi za zaupano nam stvarstvo.
Naj na tem mestu od 25-tih obsežnih knjig in vrste krajših spisov Lorberjevega dela omenimo le „Veliki Janezov Evangelij“ in „Jezusovo mladost“. V „Velikem Janezovem Evangeliju“ imamo v skladu z biblično obljubo v Jan 14,26 podroben opis Jezusovega poučevanja in delovanja. Hkrati smo priča in sami slišimo tudi tiste poučne pogovore, ki jih je Jezus lahko vodil le v krogu svojih zrelejših apostolov in prijateljev in ki, kot tudi nekatere ozdravitve, niso bili določeni za kasnejši zapis v bibličnih evangelijih. Knjiga v desetih zvezkih tako rekoč predstavlja „avtentično dolgo različico“ bibličnega Janezovega evangelija, katerega kronologiji sledi, ter je srce in osrednji del Božjega sporočila po Jakobu Lorberju.
Jezusova mladost nas znova seznanja z že od zgodnjekrščanskih časov izgubljenim popolnim Jakobovim evangelijem (z izjemo kratkih fragmentov, ki so ohranjeni v „Berlenburški bibliji“). Izčrpno poročilo o Jezusovem spočetju in rojstvu, nadalje o s pomočjo Rimljanov uspelem begu družine pred morilcem otrok Herodom v takratno mesto Ostracine v Egiptu, njenem tamkajšnjem bivanju in vrnitvi v Nazaret – napisal ga je Jakob starejši, najmlajši sin Jožefa iz prvega zakona in Marijin pomočnik pri negi njenega otroka Jezusa – ter mnogo drugega je opisano tako, da se globoko dotakne naše duše, nam posreduje občutek neposredne udeleženosti in nam da občutiti delček delovanja Božjega Duha v otroku Jezusu.
Glede na Lorberjeva preroška oznanila izpred 150-tih let je človeštvo trenutno sredi največjega notranjega in zunanjega preobrata v svoji zgodovini in v teh desetletjih preživlja zadnje, s človeškim napačnim obnašanjem, z vse večjimi naravnimi nesrečami in velikimi tehničnimi nesrečami zaznamovano, nadvse turbulentno obdobje (konec sveta in čas preobrata) pred začetkom nove ere, obljubljenega Kraljestva miru Jezusa Kristusa, v katerem bodo ljudje pustili, da oblast prevzame Duh Njegove ljubezni v njih samih.
Avtor: Hermann-Josef Brodesser
