Jamova vrata

OGLAS

“Izrežite besedi ‘rojstvo’ in ‘smrt’ in si ju prilepite na čelo ter poiščite jasen vpogled vanje.” — Wuzu Fayan

Preprosta modrost o zavedanju vaše umrljivosti, ki si jo popolnoma vzamete k srcu, lahko pusti na vašem življenju in razvoju velik vtis in smisel. Ljudje, ki so se pripravljeni srečati s Smrtjo, bodo postali osebe z veliko mero modrosti in integritete. Za tiste, ki ni ne želijo nič drugega kot popolno prebujenje, so Smrt vrata, skozi katera morajo vstopiti. Tisti, ki stopijo na duhovno pot skozi ta vrata, so prvorazredni sadhaki, ki bodo v samem jedru trdni, intenzivni in iskreni ter bodo razumeli nujo in neodložljivost dela. Tantrično delo ne sme biti sestavljeno iz šibkih drobnih poletov, temveč mora biti ozemljeno in zelo “Resnično”, Smrt pa je (morda paradoksno) duhovna ozemljitvena sila. To pomeni, da so aktivnosti (sadhane itd.) zelo tesno povezane s posameznikovo bitjo (kajti smrti v duhovnost vnese nekakšno organsko povezavo).

“O, Jama, snovne stvari trajajo le kratek čas. Hitro izgubijo sijaj. Celo najdaljše življenje je v resnici kratko. Čuvaj vse minljive darove in razkrij resnico smrti.” — Načiketa katha upanišada

OGLAS

Srečanje s Smrtjo gotovo ni prisvojitev nekega pojma o tem, kaj je smrt ali kaj pomeni. Tudi metafizičen vpogled, ki vidi skozi in/ali transcedentira sam pojav, ni. S Smrtjo se moramo soočiti goli in da bi bili lahko resnično goli, ne smemo nositi oklepov ali prepričanj. Dovoliti moramo, da nas Smrt useka v trebuh in se popolnoma odpreti tej sili, ne da bi se ob tem skrivali za pojmi. O Smrti imamo morda različne predstave, vendar jih bodimo pripravljeni zavreči in se prepričajmo na lastne oči. Tako kot znanstvenik, ki opravlja eksperiment, tudi tukaj ne v karkoli posredovati, ker bi to iznakazilo rezultat. Da bi se s Smrtjo srečali na tak način, moramo sprejeti možnost, da nam morda ne bo všeč, kar bomo izvedeli. Zdi se precej verjetno, da ljudje intuitivno slutijo, da jim ne bo všeč, kar bodo spoznali, kar pojasnjuje nesmisle, ki jih ljudje počnejo, da bi se izognili resničnemu soočenju. Tisti pa, ki so pripravljeni poskusiti za eksperiment, bodo prejeli dar za celo življenje in zaradi tega daru bodo tako resni kot je srčni napad, vse dokler ne doživijo resnega srčnega napada.

“Smrt je pusta izkušnja, kjer naši vzorci navad ne morejo nadaljevati obstoja na tak način, kot bi mi to radi… Nova sila, nova energija nas prevzame, ki je ‘smrtnost’ ali prekinitev. Tej prekinitvi se je nemogoče približati iz katerekoli smeri. Ta prekinitev je nekaj, s čimer ni mogoče občevati, ker tej sili ni mogoče ugajati. Ne moremo se spoprijateljiti z njo, ne moremo je prelisičiti, ne moremo je pregovoriti v karkoli. Izjemno močna in neizprosna je.” — Čögjam Trungpa Rinpoče

Smrt je za sadhaka veliki vodnik in mu lahko razkrije mnogo stvari. Na primer, že sama izkušnja uničevalne sile Smrti ga lahko privede do prave realizacije. Zmožnost te vodilne sile je, da pokaže vse, kar ni trajno, tankočuten sadhak pa se lahko reši vseh navezanosti in resnično uzre “srce Biti”. Naključno srečanje s Smrtjo, ko se še vedno oklepamo starih vpogledov in realizacij, lahko pokaže, da se ta “razodetja” ne morejo kosati s to silo in da moramo prakso pripeljati na globlji nivo. Na ta način je Smrt preizkus vseh vpogledov in/ali barometer takšnih realizacij. Na koncu le razumemo, da bo Smrti “tista”, ki bo razsodnik teh stvari. Zato se oseba, ki to razume, ne bo preveč obremenjevala z mislimi in mnenji drugih ljudi. S tem se samodejno izognemo vsem vrstam nesmislov in duhovnemu materializmu. Ko se v življenju znajdemo na razpotju, je poučno, da si v misli prikličemo naš čas smrti in se nato na podlagi tega odločimo kako nadaljevati. Smrt je darovalka veliko širših perspektiv — in večina traparij, s katerimi se ubadajo ljudje, se pojavi zaradi odsotnosti te perspektive. Tu ne govorimo o veri v Smrt v obliki nekakšnega bitja, temveč govorimo o naši resnični in neizogibni Smrti.

“Vašo smrt zaprosite za nasvet… Ogromna količina nepomembnosti odpade, če vam vaša smrt pomaha. Kako se lahko počutimo tako pomembne, ko pa vemo, da nas zalezuje smrt?” — Carlos Castaneda, Potovanje v Ixtlan

Da bi bili pravi tantriki, moramo biti bolj ali manj mrtvi. Kaule pravijo: “Najprej pripelji Smrt na pot, nato pa še Življenje.” Tak “posameznik” mora postati neopazen (in ker “oseba” izgleda prosojna in nesnovna, bi jo lahko oklicali za mrtvo). Iz stališča Smrti preprosto SMO luč zavesti in od “tukaj” se rodita išta in mandala. V mnogih tantričnih sadhanah se srečamo s procesom “smrti”, ki mu sledi proces rojstva. Sadhana nas popelje skozi postopek raztapljanja elementov in zavesti, nato pa ustvari “čista” semena (bidže), iz katerih se rodimo. Najprej so semena, nato pa rupa. Pri izkušenem kaula sadhaku se odvija nenehen utrip življenja in smrti, kjer je utrip življenja išta, utrip smrti pa izvira iz meča modrosti, ki seka glave (ega, navezanosti, istovetenj, projekcij itd.). Tantrik to prekinjeno silo preobrazi v neprekinjeno, to pa je “temelj” ište. Tako kot pomembnost, ki jo predstavlja smrt, je tudi išta smiselna (v tantri) le, ko je zelo resnična in globoko povezana z aspekti naše “lastne” Biti. To “povezovanje” (kot tudi neizogibnost) duhovnost izstreli v srčiko, hkrati pa postane zelo očitna.

Pogosto mi pišejo ljudje, ki jih zanima tantra. Včasih nekoga zanimajo oblike, ali pa nekdo izrazi zanimanje za neko božanstvo. Veliko zanimanja je tudi za sadhane ali za aspekte manifestiranja moči. Vse to je v mnogih pogledih omejujoče. Pomembni sta le Resnica in Resničnost, ki izvirata iz resničnih impulzov, ki obkrožajo skrivnosti Biti (Življenja in Smrti). Vdani bi morali biti le tej iskrenosti srca, ki je nepotešljiv ogenj, ki golta načičkanost, pomp in navlako, ki obkroža “duhovnost”. To pomeni, da se moramo seznaniti z naravnimi lastnostmi, ki so vir prave iskrenosti. Pustite, da vam Smrt prisoli krepko klofuto in ne izmikajte se ji. Če se ne izmikate dovolj dolgo, boste gotovo postali dober sadhak. Nato lahko ljudje begajo sem ter tja, vi pa boste ostali trdni. Ko se pojavijo priložnosti, jih ne boste zapravili. Gotovo boste srečali (če si to želite) pravega guruja. Vrh tega boste iz osrčja vaše Biti zmožni razumeti tudi išto, ki pravzaprav obstaja kot osrčje vaše Biti. In ko boste umrli bo išta postala — če ste prepletli prekinjeno — neprekinjena. Kar pa se vas tiče … slabo se vam piše. Hahaha… Razumite!

Kremacijska pokopališča so razpotja, ki so za sadhake pomembne pithe. Tukaj resničnost smrti postane čutno izkustvo, ki se mu ne moramo zlahka ogniti. Šamšana je vrh tega tudi kraj moči in transformacije, to pa sta dve sili, ki ju tantrik išče. Ko se sadhak seznani z neizprosno silo smrti, postane neomajen in nepopustljiv. Kdor stopa po poti moči je neumen ali pa močen. Ko imamo opravka z močjo (šakti), moramo imeti tankočutno intuicijo, ki narekuje dejanja. Razumeti moramo časovno uskladitev, kdaj se postaviti po robu, kdaj udariti in zbežati, kdaj jih zagrabiti in kdaj jih ukloniti. Moramo biti odprti in predani, vendar ne brezbrižno in robato. Džagud Baba Aghori je bil mojstrski učitelj teh načel (čeprav nikoli verbalno) in je pokazal dinamiko in načine spoznavanja s Šakti.

Šamšano obdaja subtilno vzdušje, eterični svetovi pa so na takšnih pokopališčih bolj dostopni. Kot sem že prej povedal, je Smrt ozemljitvena sila, ki resničnosti uporabi na koristen način. Ko združimo tankočutnost z ozemljitvijo, to postane idealen pogoj za pravo duhovnost in preoblikovanje. V bistvu je to glavni smisel tantra marge. Za sadhake, katerih ište so tesno povezane s kremacijskimi pokopališči, je to dostopna točka (tu so energije zgoščene ali prebivajo) in “istovetenje” (ta kraj vzbudi večje sozvočje ište v obliki sadhaka). Tudi vira lahko požlahtni surovo šakti in to preoblikuje v razsvetljen odraz ište (ali pa te energije postanejo del “razširjene” mandale).

Mnogo vira sadhan je takšnih, ker sadhak izvaja neusmiljeno gesto moči. Gesta ni neusmiljena do drugih, saj sadhak napravi golo in nepristransko potezo globokega istovetenja. Neusmiljena je tudi, ker ni sentimentalna do oblik in konvencij/predmetov navezanosti, do katerih ljudje običajno gojijo čustva (največkrat so ljudje sentimentalni do samih sebe). Na primer, ko sadhak opravlja šava sadhano, se usede na umrljivost in minljivost ter se telesno poistoveti s tem. To je sadhana neusmiljenosti, ki, tako kot katerakoli “magija”, prikaže pravo moč teh stvari. Kraji v naši notranjosti, zaradi katerih se nakremžimo, so neizkoriščeni viri blaženosti in odrešitve. Najvišja sila, zaradi katere se nakremžimo, je Smrt. Zakaj bi se potem ubadali z vejami in listje, ko pa imamo lahko opravka s koreninami stvari. To ni morbidno opravilo; vodi namreč do neustrašnosti in svobode. Ko je vse izrečeno in opravljeno, se moramo srečati s Smrtjo, moramo se srečati sami s sabo.

“Naj pride, kar ima namen priti; naj gre, kar ima namen iti; ugotovite kaj je ostalo.” — Ramana Maharši

Opomba: v hinduizmu je “Jama” (“Yama”) ime boga smrti. Več na Wikipediji.