Jasnočutnost

OGLAS

Ni vse zlato, kar se sveti, so rekli starodavni. In tudi tukaj je tako. Ni namreč jasnočuten blagoslovljen z darom zato, da z njim vpliva na druge, ker če to počne, se kaj hitro zaplete v svojo lastno zgodbo. Tisti namreč, kdor ne stoji trdno v svoji energiji, v svojem Jazu, kaj hitro pobere druge.

Kaj pravzaprav pomeni pobrati druge?

To je to, ko imamo enake občutke, kot naši starši, ko ravnamo na enak način, se obnašamo kot naši partnerji, prijatelji znanci… Največkrat nismo samo pobrali njihovih načinov obnašanja, temveč celotno celično energetsko strukturo, ki potem deluje skozi nas, kot da bi to bili mi sami. Pa vendar, ali smo to mi?

OGLAS

Če pogledamo globlje, smo na ravni enosti, enega bitja vsi eno. Torej, če smo eno, smo vsi vse in vsi čutimo vse. Vsak sicer svoj delček, a vsi čutimo vse.

Nekateri zaznavamo več resničnosti kot drugi, kar z drugimi besedami pomeni to, da smo je (resničnosti) ne samo sposobni zaznati več, temveč je tudi več izraziti. S tem, da smo je sposobni izraziti več, pa tudi avtomatsko pride nova odgovornost, kajti tisti, ki nam sledijo zato, ker smo sposobni izraziti več Resnice, smo tudi izpodvrženi sami svojemu lastnemu zakonu. In ta zakon, ta zakon se imenuje karma.

S tem, ko izražamo lahko delamo dobro, lahko pa delamo nekaj povsem drugega. In ko se lotimo tega drugega, pogosto niti točno ne vemo, kaj je ona druga stran – Resnica namreč. Ni namreč vseeno, če nekomu povemo “Dober dan” in drugemu “Dobro jutro” sočasno. Mogoče bosta oba razumela te stvari, če se hkrati pogovarjamo z dvema v različnih časovnih pasovih, a pogosto temu ni tako.

Resnica je različna od resnice. Eno je tista, ki obsega vso naše zavedanje, druga pa je tista, ki prepoznava le naš lasten pogled na to, kar zaznavamo, prva je kot univerzalni časovni pas, kjer se vsi razumemo, druga pa kot amerika ali indija in če si slovenec, potem bo težka. Pri tem pa ni vedno lahko ločiti katera je katera, dokler…. dokler se človek ne nauči, da je najpomembnejša stvar poslušanje, globoko poslušanje in še enkrat poslušanje.

In ko človek posluša, kaj hitro ugotovi, če je to kar sliši govor Resnice ali nekaj drugega. Tukaj se ne gre za navadno poslušanje, kot ko napenjamo ušesa, kaj bomo slišali. Ne, gre se za globoko poslušanje, v Duhu, v telesu. Tu pozornost ni več obrnjena navzen, temveč navznoter. In, ko človek to prepozna, so mu odprta nova vrata, skozi katera lahko stopi nasproti Resnici.

In kaj ima to za opraviti z vplivanjem na druge.

No, dosti. Ne gre se samo za vplivanje na druge, saj je tudi to, kak in kako zaznavamo druge, naše celotno energetsko polje, naša resničnost, naš Jaz. Širši torej smo, bolj lahko čutimo druge, večji pa je tudi naš dostop do Resnice. A le ta se razkrije samo takrat, ko ravnamo ponižno, neobremenjeno in še takrat počasi, počasi, tako, da imamo čas predelati med tem, ko čakamo nanjo svoj lasten del, ki nas ločuje od tega, da bi slišali.

Vsaka duhovna praksa je namenjena temu, da se naučimo ravnati s sabo, s svojo širino. In če se ne naučimo, ni nič narobe, ta naša širina bo spet šla v globino in čakala, čakala, dokler ne bomo pripravljeni, da se ponovno razkrije.