Meditacija ni le obvladovanje telesa in misli, niti sistem vdihavanja in izdihavanja. Telo mora biti negibno, zdravo in sproščeno; občutljivost čutenja mora biti izostrena in nepopustljiva.
Um, z vsem svojim klepetom, motnjami in tipanji, mora obmirovati. Vendar ne gre začeti z organizmom, prej je treba poskrbeti za um z vsemi njegovimi predsodki, mnenji in egoizmom. Kadar je um zdrav, vitalen in močan, se občutek izostri in postane izjemno pretanjen. Šele nato lahko telo – s svojo naravno inteligentnostjo, ki je nista okvarila navada in okus – deluje, kakor je prav.
Nujno je torej začeti z umom in ne s telesom, torej z mislimi in vsemi različicami njihovih izrazov. Gola zbranost zoži misel, omeji jo in skrha. Šele ko si pozoren na miselne poti, postane zbranost nekaj naravnega. Žal te pozornosti ne premore mislec, ki izbira in odlaga, se oprijema in zavrača. Prava pozornost ne izbira in je tako zunaj kot znotraj; pravzaprav je tok med njima in briše ločenost med zunanjim in notranjim.
Misel uničuje občutenje ljubezni. Misel lahko daje le užitek in v iskanju užitka je ljubezen odrinjena. Užitek hranjenja ali pitja je v misli stalno prisoten in zgolj obvladovanje ali potlačitev tega užitka, porojenega iz misli, nima nikakršnega pomena, saj poraja le različne oblike navzkrižij in prisil.
Misel, ki je snov, ne more iskati nečesa, kar presega čas, kajti misel je spomin, izkustvo v tem spominu pa je mrtvo kot list lanske jeseni. Zavedanje tega poraja pozornost, ki ni sad nepozornosti. Slednja narekuje prijetne telesne navade in redči silovitost občutka. Nepozornosti ni mogoče spremeniti v pozornost. Šele zavedanje nepozornosti je pozornost.
Meditacija je videnje celotnega procesa. Samo meditacija lahko vnese red v zmedo. Ta red je enako absoluten, kot je red v matematiki, in iz njega se porodi delovanje. Takojšnje delovanje. Red ni ureditev, dizajn in sorazmerje, ki sledijo veliko pozneje, ampak izhaja iz uma, nenastlanega z miselnimi stvarmi. Kadar je misel tiha, zavlada praznina, ki je red.
* * *
Ko se spoznavate in opazujete, kako hodite, kako jeste, kaj govorite, svoj klepet, sovraštvo, ljubosumje – če se zavedate vsega tega v sebi, ne da bi kakorkoli izbirali, je to del meditacije. Zato je mogoče meditirati, ko sedite na avtobusu ali se sprehajate v gozdu, prežarjenem s svetlobo in sencami, ali ko poslušate ptičje petje ali zrete v obraz svoje žene ali otroka.
* * *
Neprestano iskanje in hrepenenje po širših, globljih, presežnejših izkustvih je nekakšen pobeg iz dejanske resničnosti tega, »kar je«, kar smo, od pogojenega uma. Zakaj bi moral um, ki je buden, inteligenten in svoboden, hlepeti po kakršnemkoli izkustvu? Svetloba je svetloba; ne zahteva dodatne svetlobe.
* * *
Meditacije se ne da naučiti od drugega. Začeti moraš, ne da bi karkoli vedel o njej, in nadaljevati od neznanega do neznanega. Prst, v kateri lahko skali meditativen um, je prst vsakdanjega življenja, konfliktov, bolečine in bežnih radosti.
* * *
Meditacija je vedno zunaj časa. Čas ne more sprožiti preobrazbe, lahko pa prinese spremembo, ki jo je treba spet spremeniti, tako kot vse reforme. Meditacija, ki vznikne iz časa, vedno zavezuje; nikakršne svobode ni v njej, in kadar ni svobode, sta vedno izbira in navzkrižje.
* * *
Meditirati pomeni izprazniti vsebino zavedanja. To je smisel in globina meditacije, izprazniti vso vsebino – pripeljati misel do konca.
* * *
Meditirati pomeni preseči čas. Čas je razdalja, ki jo misel prepotuje v svojih dosežkih. Vedno potuje vzdolž starih, znanih poti, prekritih z novimi prevlekami, novimi pogledi, a je vselej ista pot, ki ne vodi nikamor – razen v bolečino in žalost.
