Kaj bodo pa drugi rekli!

OGLAS

Tokrat je prišla k meni na soulwork seanso mlada novinarka Sonja, ki se boji odpreti obilju in težko sprejema darila in lepe stvari.

Boji se izgledati prelepo in imeti preveč, ker »kaj bodo pa drugi rekli«. Boji se, da zaradi dobre situiranosti ne bi bila sprejeta in da se ne bi mogla približati drugim, zato raje služi tisti drobiž, ki ji ne omogoča, da bi si privoščila, kar ji srce poželi.

Preko soulwork vprašanj sva prišli do njenega spomina, ko je bila stara 5 let in je želela k sebi na bazen povabiti svojo prijateljico. Imeli so veliko hišo z vrtom in bazenom, vendar ji je mama govorila, da je to samo za njih in naj ne vabi drugih otrok k njim domov, ker bodo začeli naokoli govoriti, kaj vse imajo in kako razkošno živijo. Hkrati pa večina Sonjinih prijateljic v maminih očeh ni bila dovolj dobra za družbo njeni hčerki. Od kje vendar njeni mami to prepričanje?

OGLAS

Babica (mamina mama) je bila zelo vzvišena gospa in njena hči (Sonjina mama) je bila vedno zelo lepo oblečena, postrižena ter vzorna in pridna punčka, ki se ni smela umazati ali igrati z drugimi otroki. Punčka je bila zato »zategnjena« in žalostna, vendar ni smela razočarati svojih staršev. Zato je vrstnike, ki so se igrali, lahko opazovala samo od daleč. Ker je prevzela mamino razmišljanje nase, so se ji ti otročiči zdeli celo butasti in se niti ni hotela umazati z njimi, ampak se je raje imela za kraljično. Toda globoko v sebi je bila izredno žalostna in prestrašena zaradi strogega režima, ki ji ga je postavila njena mama. Globoko v sebi si je prikrito želela tekati po travnikih, smejati se z drugimi otroci, igrati se v peskovniku, ampak to je bilo strogo prepovedano, zato je utišala ta del sebe in ga odrinila v pozabo. Vse za mamino naklonjenost in sprejemanje.

Ker je Sonjina mama potisnila v pozabo tisti radostni otroški del sebe, tudi Sonji ni dovolila, da bi se brezskrbno igrala in je vzvišeno gledala na njene otroške prijateljice. Hkrati je mali Sonji dala sporočilo, da je slabo, če imaš več kot drugi in da te bodo ljudje zaradi tega opravljali in izločili iz družbe.

Moj komentar: Zaradi teh maminih prepričanj, ki so se dodobra vtiskovale v Sonjino podzavest vsaj 20 let, Sonji podzavestno ni bilo dovoljeno imeti nekaj lepega, ali celo več kot drugi, zato si sama nezavedno ni dovolila zaslužiti višje plačilo za delo. Ker pa so ji starši kupili celo stanovanje, so jo mučili izredni občutki krivde, da je tako priviligirana in kot da stanovanja ni dobila na pošten način. Takšna dvojna sporočila staršev »kaj bodo pa drugi rekli« in »tukaj smo ti kupili stanovanje, čeprav ga nisi želela«, ustvarja v otroku razcepljenost že od samega otroštva naprej, samo da so ji kot otroku kupovali manjše, a še vedno prestižne stvari. Sonjo je tako od otroštva naprej mučil občutek krivde zaradi nasprotujočega si sporočila staršev. S soulworkom ji je uspelo razvezati to mentalno pentljo in danes si rada privošči kaj lepega zase – brez občutka krivde.