Glavno sporočilo obsmrtne izkušnje, ki ga je Anita Moorjani prinesla iz onstranstva?
Kaj če bi spoznali, da so nebesa (ali nirvana) fizično življenje, ki ga živimo prav zdaj?
Kaj če je razlog za to, da življenje občutimo kot pekel, ta, da ne vemo, kako zelo smo močni ali česa smo sposobni?
Veliko ljudi verjame, da se jim življenje preprosto dogaja, in da so žrtve, zato se na življenjske okoliščine venomer odzivajo, namesto da bi jih sami ustvarjali.
Anita Moorjani ni želela ustvariti otroštvo, prepolno vrstniškega nasilja in diskriminacije, ki bi povzročila, da se ji samozavest spusti na tako grozljivo nizko raven. Ni želela biti rojena kot ženska v kulturi, ki še zmeraj verjame, da so ženske manjvredne od moških. Zagotovo pa ni želela ustvariti raka v lastnem telesu, in to raka, ki bi jo skoraj pogubil. Seveda je bila žrtev svojih okoliščin, vsaj tako se je tudi njej zdelo – dokler ni umrla.
Mogoče bi življenje, ki ga zdaj živimo na zemlji, lahko za nas postalo nebesa, če bi preprosto razumeli, kako deluje in kaj moramo storiti, da bi ta nebesa ustvarili kot svojo resničnost.
Anita Moorjani je med obsmrtno izkušnjo, ki jo opiše v prvi knjigi Z roba smrti v pravi jaz, doumela, da so nebesa stanje, in ne kraj.
V naprezanju, da bi se vnovič počutila kot pripadnica družbe, se je Anita zalotila, kako poskuša pomiriti tiste, ki je niso sprejemali. In če se ni zalotila pri tem, je zatirala tisto, kar v resnici je, ali pa sklepala kompromise o velikem delu naučenega med potovanjem v drugi svet, ker je poskušala pridobiti odobravanje. Kadar koli se je to zgodilo, je znova čutila, da izgublja moč.
Osupljivi občutki nepremagljivosti, tega, da je sama stvarnica svojega življenja, so pošli in stari miselni vzorci so se spet prikradli, da so ji zameglili vid. Strah pred tem, da »ne bi storila, kar je prav«, ali skrbi, da bi razočarala druge, so vnovič vzniknili na površje, ko se je odločila ugoditi kritikom, namesto da bi prisluhnila lastnemu srcu.
Zdelo se je, da venomer izbira med tem, da bi se vklopila v družbo, in tem, da bi ustvarjala nebesa. Kadar koli pa je bila sama, je umirila misli in spoznala, da smo vsi povezani.
Njena prva knjiga Z roba smrti v pravi jaz se je dotaknila mnogih src in ljudje so hrepeneli po Anitinih predavanjih, odgovorih in rešitvah. Želeli so vpiti čim več božanske energije, ki se je pretakala skozi njo vsakič, ko je govorila o svoji obsmrtni izkušnji.
Ob neki priložnosti, ko je uživala na svoji priljubljeni plaži in zrla daleč na obzorje je prosila vesolje za odgovor, kako naj odgovori vsem, ki so ji pisali za pomoč, kako naj se udeleži vseh dogodkov, kamor so jo vabili in prenese sporočilo iz onstranstva ter pomaga vsem ljudem v stiski?
V tem trenutku tišine in miru je zaznala odgovor, pravzaprav bolj vprašanje kot odgovor, ki se je glasilo:
»Kaj je bilo glavno sporočilo, ki si se ga naučila iz svoje obsmrtne izkušnje,« »sporočilo, o katerem si pisala v svojem prvencu?«
»Naj se brezpogojno ljubim,« je odvrnila Anita. »In naj bom kar najbolj takšna, kakršna sem. Naj moja luč sije, kolikor je mogoče svetlo.«
Znova je slišala glas: »In to je vse, kar moraš storiti ali biti. Nič več kot to. Samo ljubi se brezpogojno, venomer, in bodi, kdor si.«
Medtem, ko je opazovala valove, ki so butali ob skalovje je Anita izzvala nevidni glas: »Ampak, živimo v svetu, ki ne podpira tovrstnega razmišljanja ali čutenja. Tako je, kot da bi bil ta svet veliko bolj pekel kot nebesa.«
»Ljudje se vsepovsod okoli mene spoprijemajo s toliko izzivi, jaz pa ne vem, kako naj jim pomagam s tem, ko bom imela rada samo sebe.«
Glas pa je odgovoril: »Ko se ljubiš in poznaš svojo resnično vrednost, ni ničesar, česar ne bi mogla storiti ali ozdraviti. Sama si se tega naučila, ko si navkljub vsemu medicinskemu znanju ozdravila svojega raka v terminalnem stadiju. Rak se je umaknil, ko si se začela zavedati lastne vrednosti.«
Zvenelo je tako preprosto.
Glas je znova spregovoril in pojasnila, zakaj je Anita tako zlahka izgubila razumevanje, ki ga je nekoč že dosegla?
»Zlahka izgubimo poznavanje svoje resnične moči, če smo obdani z ljudmi, ki ne verjamejo vanjo ali pa je nikoli niso izkusili – pogosto pa se zdi, da je takšna večina ljudi na tem svetu,«
»In če se še naprej osredotočaš na to, kako se počutijo vsi drugi in kaj hočejo, se boš vnovič izgubila v svetu strahu, česar pa si gotovo ne želiš doživeti še enkrat.
Zapomni si, da je tvoje edino delo povezano s tem, da ljubiš samo sebe, da se ceniš in utelešaš to resnico lastne vrednosti ter ljubezni do sebe, da boš lahko delujoča ljubezen. To je resnično služenje, tako sebi kot tistim okoli tebe.
Ko si spoznala, kako ljubljena in cenjena si, je bil tvoj rak ozdravljen. Isto zavedanje ti bo pomagalo ustvariti nebeško življenje tukaj, na zemlji. Ko se izgubljaš v problemih sveta, ne služiš nikomur. Zatorej je edino vprašanje, ki si ga moraš zastaviti, kadar se počutiš premagano ali izgubljeno:
»Kako se ne ljubim? Kako se lahko bolj cenim?«
Tvoje edino delo je povezano s tem, da ljubiš samo sebe, da se ceniš in utelešaš to resnico lastne vrednosti in ljubezni do sebe, da boš lahko delujoča ljubezen. To je resnično služenje, tako sebi kot tistim okoli tebe.«
Več v knjigi Kaj, če so to nebesa? >>
Več o prvi knjigi Anite Moorjani, v kateri opiše svoje potovanje od raka skozi obsmrtno izkušnjo do resnične ozdravitve na povezavi: https://duhovnost.si/z-roba-smrti-v-pravi-jaz/
Pripravila: Mirela Smajić – Izbrano z Mirelo
