Zavest in proces zavedanja predstavljata eno od najtežjih filozofskih pa tudi psiholoških in medicinskih vprašanj. Pri obravnavi teh pojmov različni avtorji običajno dajejo zelo posplošene opredelitve, ki nam povedo le malo ali pa skoraj nič. Večina med nami v sebi čuti pomembnost in veličino tega vprašanja, toda kot odgovor ponavadi dobimo le drobtinice, zavite v “učene” in nerazumljive besede. Razlog je ta, da se poskuša o zavesti govoriti izključno z oprijemljive fizične perspektive. Zavest pa nima fizičnega izvora. In zato je o njej
tako težko govoriti.

Tokrat bomo poskušali na slikovit in simbolni način svojo pozornost usmeriti k razumevanju tega pojma. Morda bo tak pristop, ki sproži intuitivno dojemanje, ustreznejši od opisovalnih in razčlenjevalnih metod, s katerimi se običajno srečujemo.

To je podobno kot pri mandali ali svetem krogu, ki opazovalcu daje dovolj manevrskega prostora ne da le sprejme določene razlage, temveč da sam aktivno odkriva njene nevidne pomene in povezave. Na tak simbolni način so starodavni modreci “govorili” o stvareh, ki so nedosegljive našim čutilom in razumu. To je način, ki ne razlaga, temveč daje možnost za notranje odkrivanje.

Kdo je tisti, ki se zaveda?

Ko govorimo o zavesti, se ne moremo izogniti temeljnem vprašanju, ki se pojavi takoj na začetku, še preden se česar koli lotimo. To je glavno vprašanje v vsaki filozofiji, vsaki religiji in vsaki smeri psihologije.

Kdo je tisti, ki se zaveda? Običajno rečemo: “Jaz se zavedam”. Toda kdo je ta jaz? Kdo sem, kaj sem? Kaj je to bitje, ki se zaveda samega sebe in svoje okolice? Ali so to samo molekule mojih možganov, ki so se razvrstile na določen način? Je to morda na določen način urejeno polje energije? Ali pa nekaj, kar nima nobene povezave s fizično stvarnostjo?

Če so molekule ali pa polje, je potreben še nekdo, ki bi jih smiselno uredil, izbral med milijoni možnostmi, nekdo, ki bi odredil: “Zdaj naredi to in to” … Ta nekdo pa ne more imeti iste sestave, istega bistva, kot so molekule oziroma hipotetično polje. Ta nekdo, ki “odreja” in urejuje, mora biti za hierarhično stopnjo višje od objektov, ki ji upravlja. Mora biti nematerialnega izvora in mora biti bitje. Če pa je bitje, ki se zaveda, nematerialnega izvora,
potem je tudi vzrok zavesti nematerialen.

Simbol kroga

Da bi vsaj delno dojeli to, kar je nemogoče opisati le z besedami, si pogosto pomagamo s simboli. Uporabimo jih tudi mi.
Lik, ki se v številnih kulturah že dolgo uporablja kot simbol celovitosti zavesti, je krog. Ko narišemo krog, vidimo, da je sestavljen iz treh delov: središča, krožnice in vmesnega prostora. Vsak od teh delov ima svojo pomembno vlogo, svoj
simbolični pomen. Vsi skupaj pa prestavljajo neko celoto. Ta celota je lahko univerzum kot makrokozmos ali pa človek kot mikrokozmos.
To, kar predstavlja krog v dveh dimenzijah, si lahko tudi zamislimo kot sfero v treh dimenzijah.

Središče kroga

Središče kroga je vedno predstavljalo tisto nespoznavno resničnost, središče naše zavesti, točko povezave z nezavednim. To je naš resnični jaz, naša duhovna resničnost, tisti del
večnosti, ki se je edini sposoben zavedati samega sebe. To je stična točka med človekom in univerzumom.

Ta točka v sebi nosi vse potenciale, vse možnosti bitja, ki se morajo aktivirati in potrditi prek obstoja.
Impulzi življenja, impulzi volje vedno prihajajo iz tega središča ter na svoji poti oživljajo vse naše duhovne, psihične in fizične procese. To pomeni, da proces spoznavanja in prebujanja zavesti izvira iz našega notranjega, metafizičnega središča.
Če spodbuda za delovanje ali spoznavanje ne pride iz tega središča, temveč od nekod drugod, na primer iz naših želja, strasti, ambicij ali strahov, potem ne pride do procesa
ozaveščanja temveč le do začasnih čustvenih, mentalnih ali fizičnih senzacij.

Krožnica – obod kroga

Tisto, kar je na obodu oziroma na krožnici, je naša osebnost, vse zunanje, tisto česar se lahko zavedamo, kar lahko brez težav prikličemo v našo zavest. To je le začasna oblika ali
fenomen, ki nastane na gladini tega imaginarnega mehurčka sfere zavesti, ker je določena “ovira” prestregla žarek iz središča .

Središče je edina prava resničnost, prizori na obodu so le igra senc in spadajo v svet iluzije. Krožnica oziroma lupina je Budov svet maje ali velike iluzije, Platonov svet votline, svet senc. To je področje zavednega, ki je kot filmsko platno, na katerem se manifestira stanje naše zavesti.

Med obodom in središčem

Prvotni impulz iz središča je impulz iz nezavednega − to je nujnost, ki nas žene v obstoj. Žarek tega impulza nas potisne proti obodu kroga. Toda tukaj na obodu, v tem svetu iluzij, se mora po dolgih ciklusih obstoja enkrat zgoditi preobrat. V duši se mora roditi želja po samospoznanju, po spoznanju svojega pravega bistva, svojih izvorov. Mora se pojaviti hrepenenje po vrnitvi nazaj, proti svojemu pravemu domu, mističnemu središču, ki ga
intuitivno čutimo v sebi.

Takrat ko spoznamo minljivost sveta oboda, se lahko začne naša pot proti središču. To je pot prebujanja zavesti. To je edina smiselna pot za bitje, ki se začenja zavedati sebe in svojih mističnih korenin. To je pot velikega boja s samim seboj, s svojimi sencami in hkrati pot samoizgradnje, izgradnje svoje “notranje palače”, kot nas uči tibetanski budizem. Na tej poti moramo uporabiti vse svoje notranje moči, znanje in sposobnosti.

To ogromno področje med obodom in središčem je področje naše podzavesti oziroma podzavednega. Področje, ki je polno izkušenj, sposobnosti in znanja, ki smo si jih nabrali ne le v enem, temveč v številnih življenjih. Toda na žalost je to tudi področje, na katerem se skriva polno naših strahov, frustracij, negotovost – vse tisto, kar nas ovira na poti vzpona. Le tako lahko logično razložimo, zakaj je naša podzavest velik zaklad in hkrati veliko breme.

Proces prebijanja skozi to vmesno področje podzavesti je proces individuacije, proces notranje rasti, proces širjenja zavesti. Noben kotiček tega polja ne sme ostati v senci, ne sme ostati nespoznan. Vsak njegov del mora biti osvetljen z žarkom zavesti, transformiran in vgrajen v našo palačo. Ta dolgi proces razvoja osebnosti ima na voljo veliko več časa kot le eno življenje.

Življenje

Življenje, kakor ga poznamo, je namenjeno ravno temu − prek zunanjih fenomenov moramo namreč prepoznavati veliki zakon in izvor vsega.

Življenje je namenjeno razvoju zavesti, potovanju proti žarišču zavesti. In bližje ko smo središču oziroma svojemu bistvu, večje je naše zavedanje. To je pot prebujanja naših spečih potencialov in naše speče modrosti.

Naj za zaključek še enkrat ponovimo – po tej poti ne hodimo takrat, kadar sledimo različnim psihičnim in fizičnim vzgibom, ki prihajajo z oboda “kroga”, temveč le, kadar sledimo vzgibom, ki prihajajo iz našega središča oziroma našega duha.