Kaj nam sporoča kolektivna zavest?

V življenju smo vedno vsi enaki, saj izviramo iz istega. Razlika med nami je le različnost, ki nam govori: “Glejte, ste del istega, enaki med sabo, pa vendar drugačni. Ste tisti, ki ste.”

Zelo malo nas prepozna za kaj se pravzaprav pri duhovnem delu gre, zelo malo. Ne gre se za to, da bi kdo spremenil koga, kdo komu kaj naredil. Temveč za to, kako bo s tem, ko bo pomagal drugemu, spremenil sebe, svoje lastnosti, da bo potem postal bolj enak, kot je celota.

Življenje nam daje premnogo priložnosti, da skozi njih vidimo in sprevidimo svojo božansko naravo, le ozreti se je potrebno. Ko človek takole hodi po svojem življenju naleti na mnoge dobre in slabe stvari. A dobro in slabo je samo nekaj, kar se nahaja v glavi, v umu človeka, ki hoče imeti, najti odgovor, kako se bo ob tem počutil, ko se bo zgodilo tisto, kar se mora.

Življenje ni le igra dobrega in slabega, je mnogo več. In ko prepoznamo to resnico, dobimo novo priložnost, da ga zaobjamemo nekoliko bolj, kot smo ga doslej. Dobimo priložnost, da se še bolj integriramo v to, čemur se pravi vse kar je.

Kako pa se sploh lahko človek vsrka v to, čemur pravimo vse kar je, če pa ne tako, da dovoli, da se to zgodi samo? Tega ne more početi preko nobenega postopka ali načina, ki ga je izzumil človeški um. Lahko se le prepusti življenju, da mu le-to postreže z visoko resnico, ki ji je treba slediti ne glede na vse, če želi priti tja, kamor je namenjen. Vem, ta zgodba ni ravno tako lahka kot se zdi.

To morda pomeni v poroko ali pa na morje, a ne glede nato, kam ga življenje pelje, je potrebno slediti, ne glede na vse.

Življenje je del kolektivne zavesti in skozi njo človeku sporoča, kam se naj giblje in kaj naj počne, ter na kakšen način, da bomo vsi skupaj prijadrali tja, kamor smo namenjeni – k samospoznanju namreč. Človek, ki se pa giblje v drugo smer, ki se odmika od ciljev življenja, pa to največkrat počne iz svojih sebičnih interesov.
V trenutku, ko človek postane “nekdo”, ko začne izražati svoje sebične interese, da jih bo zadovoljil, se začne oddaljevati od kolektivnega cilja.
Tudi njegov lasten cilj je, tam globoko v njem, ki je povezan z življenjem, s tem kar je, prav tako samospoznanje. Kajti, ko bo posameznik prepoznal svojo pravo naravo, bo dosegel vrhunec svojega trenutnega življenja na Zemlji in z njim bo lahko pomagal drugim delčkom kolektivne zavesti prepoznati to, kar je sama.

Če pa se v življenju smernice ne gibljejo točno tja, kamor bi se naj, torej k prepoznavi vrednot in ciljev življenja samega – ne življenja posameznika – temveč življenja na splošno, pa se včasih v kolektivni zavesti pojavijo tendence, ki želijo, da se nivo obnašanja posameznikov in njihovih individualnih zavesti premakne k skupnemu cilju skozi neko delovanje, ki ga je moč prepoznati na nivoju posamezne zavesti.
Eden takšnih manevrov kolektivne zavesti je moč prepoznati v dnevih, ki prihajajo v resničnem življenju, kot ga doživljajo državljani republike Slovenije.
Ker se je na naših cestah povečalo število smrtnih žrtev ljudi, ki so pomembni za vzdrževanje osredotočenosti razvoja individualnih zavesti k prepoznanju kolektivne, so se začela v medijih pojavljati opozorila o prihajajočem Policijskem maratonu. Na naših cestah bodo namreč postregli z vsem kar je mogoče, da bodo umirili našo potrebo kot Slovencev, da smo prehitri v življenju.
Da, prav ste prebrali, prehitri v življenju. Ne gre se namreč samo za to, da smo prehitri na cesti, temveč za to, da z umom nenehno nekam hitimo in opisujemo stvari, ki nimajo nobene povezave s tem, kar se dogaja prehitro. In ko to storimo, namerno ali nenamerno porinemo nekoga drugega, ki nam prinaša pomembno sporočilo stran od sebe. In verjamite, to sporočilo je dobronamerno. Ni tukaj, da bi nas zafrkavalo ali nam preprečevalo karkoli.