Nekaj časa nazaj sem bila v situaciji, ko je cela moja bit kričala naj naredim korak naprej v smeri novega, mene pa je bilo tako zelo strah. Vztrajala sem v okolju, ki sem ga dobro poznala in ki mi je nudilo varnost. A ta varnost je imela svojo ceno in dolgo časa si nisem hotela priznati, da je cena, ki jo plačujem za občutek varnosti počasi postajala prevelika.
Spomnim se, da sem v tistem obdobju ponoči zelo veliko sanjala, sanje pa so bile vedno enake. Sprehajala sem se med travniki in polji, ki so blizu mojega doma, občudovala čudovito okolico in se prepuščala toplim sončnim žarkom. Ta miren in sproščujoč sprehod je vedno prekinilo zavedanje, da sta moji nogi tako zelo težki, da ju le s težavo premikam. Občutek sem imela, kot da bi imela na nogi priklenjeni veliki železni krogli. Takšni, ki jih včasih vidimo priklenjeni na noge jetnika v kakšnem filmu. Nogi sem le s težave vlekla po tleh, moja zgornja polovica telesa pa je želela hiteti naprej in uživati v naravi, ki me je obdajala. A ni šlo. »Jetniški krogli« sta bili preveliki. V nekem trenutku sem se zalotila, da moje telo sploh ni več ravno, temveč poševno. Zgornji del telesa je bil nagnjen naprej, spodnji pa je obtičal nekje v ozadju. Kot znameniti poševni stolp v Pisi, le da je bil naklon mojega telesa občutno večji. Čudila sem se sama sebi in temu, da ne padem.
Tu so se sanje običajno končale. Prvič in drugič jim nisem posvečala posebne pozornosti. Ko pa so se ponavljale skoraj vsako drugo noč sem začela razmišljati, kaj mi pravzaprav želijo sporočiti oz. kaj je tisto, kar mi želi sporočiti moja podzavest. Prepričana sem bila, da imajo sanje nek pomen, drugače se ne bi tako vztrajno ponavljale. In res so ga imele. Govorile so o dveh delih mene – enem, ki se mu je mudilo narediti korak naprej in drugem, ki je želel ostati tam kje je, v poznanem in varnem okolju.
Ogromno razmišljanja, tehtanja prednosti in slabosti tako enega kot drugega koraka, veliko dvomov o sebi in svojih sposobnostih, veliko spodbudnih pogovorov s strani drugih in tudi spodbudnih besed, ki sem jih namenila sama sebi. »Kdaj, če ne zdaj? Saj pravijo, da je vse za nekaj dobro. Grem, potem pa kar bo, pa bo,« sem si govorila in na koncu sprejela odločitev, da naredim korak naprej. Odločitev, ki je bila vse prej kot enostavna, a je bila prava. To sem globoko v sebi začutila v tistem trenutku, ko sem si jo upala izgovoriti sama sebi na glas.
Zanimivo, kako drugačen je bil ta občutek od tistega, ki sem ga imela, ko sem odločitev izgovarjala le v svoji glavi. Izrečena na glas je imela kar na enkrat mnogo večjo težo. In tisto, kar je še bolj zanimivo, omenjene sanje se od takrat naprej niso več ponovile. Moja podzavest mi je preko sanj predala sporočilo, ki sem ga potrebovala.
Bodite pozorni na svoje sanje. Včasih nam lahko povedo mnogo več, kot se zdi na prvi pogled. Naša podzavest ali naša duša – kar vam je bližje – ima odgovor na čisto vsako naše vprašanje, le zastaviti ga moramo.
Z ljubeznijo
Petra
