No, spet smo skupaj. Ali smo res. Sem prisotna jaz? Ste prisotni vi? Mislim, tako v resnici, popolnoma, s celim bitjem. Po moje ne, ne jaz ne vi nisva prisotna popolnoma. Ker ne znava biti. Ker nama nihče ni dal vzgleda, zato. Oba, jaz in vi sva zrasla v svetu zmešnjave, kaosa, hrupa, zunanjega in notranjega…
Ampak obstaja tudi dobra novica. Trenutku ni ne konca ne kraja, trenutek vedno je. TRENUTEK JE VEDNO TUKAJ IN ZDAJ. Vedno je bil in vedno bo. Trenutek je vedno tukaj, vedno je bil in vedno bo, samo mene ni.. Vsak je drugačen in vsak svež. In vsak trenutek je priložnost, vedno znova in znova…priložnost, d ga začutiva, jaz in vi, v vsej njegovi polnosti in čaru.Da da bi ga v resnici začutila, morava najprej začutiti sebe. V vsem, kar sva ta trenutek…mislim resnična naju, najino bistvo,najin sok, iskro, najino ESENCO ŽIVLJENJA. Kako bova prišla, do esence življenja, jaz in vi?
Tako, da bova malce natrenirala najin um in najino zavest. Prvi korak, ki ga morava narediti je, da se sploh zaveva,da nisva prisotna. Naprimer, vozim avto iz Zaplane v Novo Gorico. In kar naenkrat se znajdem v Ajdovščini. Sploh se ne spomnim, kako sem prispela do sem? Kot bi bil uklopljen nekakšen avtopilot, ki me je varno pripeljal do tukaj, moje misli pa so bile vmes povsod drugje, samo na cesti ne…pri pisanju bloga, z mojim sinom v šoli, v razmišljanu, da nisem slučajno pustila prižgan likalnik…povsod drugje, samo tukaj ne. Ni problema, samo da se zavem. Nikoli, ni prepozno..saj veste, trenutkov ne bo nikoli zmankalo. Ok, torej, znašla sem se v Ajdovščini. Pripravlja se lep sončni zahod, nebo je prečudovite rdeče barve (v resnici sem ga doživela danes). Torej, jaz sem tukaj v mojem telesu. Zavem se dihanja. Nekaj trenutkom zavestno diham. Ne spreminjam ritma, nič prisile, naraven tok mojih vdihov in izdihov. In trenutkov vmes. Zdaj začutim svoje telo, stopala na stopalkah,čutim. Moje telo s težo pritiska na sedež. Čutim. Moj hrbet naslonjen na naslonjalo. Čutim težo, pritisk…moje roke se držijo volana. Čutim. Spet zavestno diham. Samo opazujem, nič sprememb, nič prisile. Samo sem. Zdaj se popolnoma zavem svojega telesa. Napetost vramenih, vratu? Počutje? So čeljusti sproščene? Je moje telo sproščeno ali sem zakrčena? Diham. In moja glava? Kaj se mi plete po glavi, kje sem z mislimi. Ali že razmišljam o tem, kako bom odvodila današnji Yes dance v Gorici? Ali sem v času naprej, ali nazaj.In ali sem pripravljna biti vsaj za trenutek zavestna SEBE in biti tukaj? V trenutkih, ko sem tukaj, sem tukaj. Zavestna, prisotna. Zdaj se zavedam sebe, ceste, tega, da vozim kar z veliko hitrostjo (sindrom se mi vedno mudi – bolezen ljudi, ki živijo v prihodnosti, ker so na begu pred preteklostjo). Diham, sem. Kakšno nebo. Barve ojačajo…dragocen trenutek prisotnosti in zavedanja.No, taka preprosta in enostavna vaja, za prizemljitev v zdaj.
Preprosta in hitra za v avto. Obstaj jih še veliko, ki se razlikujejo v intenziteti, globini..proces lahko z delom na sebi poglabljate in počasi, spontano so trenutki prisotnosti v tukaj in zdaj vse pogostejši in vse globji. Zato plešemo tale naš Yes dance, da bi se končno znašli tukaj, da bi se ugledali, začutili, da bi se po srečanju s samim sabo srečali še z drugimi zavestnimi bitji. Ker samo tako se lahko v resnici začutiva, če sva prisotna jaz in vi, to je predpogoj, da naveževa pristen človeški stik iz srca do srca, to je predpogoj, da se najina pogleda lahko srečata v trenutku in da si dovoliva, da se moj pogled spusti vate in da dovolim, da tvoj pogled vstopi v mojo globino. Samo tam se imava lahko v resnici rada, jaz in ti, samo tam je doma prava ljubezen. Tam, ki je tukaj.V tišini in globini. Čisto konkretni. Vse ostalo so poceni ponardki. Spet, to je druga zgodba,ampak danes nisem v “filingu” za kritiko, za moj cinizem…Danes je tak mehek večer…mogoče zaradi tega potovanja, ki sva ga takole, preko črk in besed opravila vi in jaz…
Kako preprosto je vse skupaj,samo če bi se človek večkrat spomnil ustaviti se…In počasi, počasi življenje začne dobivati nov smisel, novo globino, barvo, zvok, vonj…In nikamor nam ni bilo treba oditi, v nobeno ozvezdeje, ne v 18.dimenzijo, ne v preteklo življenje, še angelov ni bilo treba klicati. Ker vse, kar je je TUKAJ. PIKA. In dokler se tega popolnoma ne zavemo bomo kot pravi Gurdjieff samo iskalci, ki sanjamo, da se prebujamo. Jaz ne bi. Rada bi se prebudila zares. Saj veste, ne da se mi več plačevat članarine, v nedogled kupovati srečk…rada bi bi bila svobodna. Vi tudi? Ker nič drugega ni garantirano. Bova čakala na leto 2012, da bova zaživela izpolnjen trenutek. Bova pričakovala, da se bo izpolnjenost zgodila potem, ko bova dovolj duhovno razvita, da bova vredna tiste 18.dimenzije? Mogoče pa pride po tej delavnici, ki jo imam v planu ta vikend? V resnici ne veva ne vi ne jaz, kaj se bo zgodilo 2012, ne kako zgleda v 18.dimenziji. Lako prebereva tuje razlage, lahko jim celo verjameva…ampak zasigurno ne moreva vedeti. Ne vi ne jaz…in marsikdo drug tudi ne. Zato je vse, kar imava SEDAJ! ZAŽIVIVA GA! PLEŠIVA , PRAZNUJVA, ČUTIVA,GA MEDITIRAJVA, GA UTIŠAJVA…TALE NAJIN ZDAJ.
ZAVEDANJE JE PRISOTNOST TUKAJ IN ZDAJ.
TIŠINA JE UŽITEK.
RADOST JE NOTRANJI SMEHLJAJ.
SPROSTITEV JE NOVO ROJSTVO.
TANTRA JE NARAVNO STANJE NAŠEGA BITJA.
BITI TANTRIČEN POMENI BITI SPROŠČEN.
DOTIK JE PRENOS LJUBEZNI OD BITJA K BITJU.
ESENCA BITJA JE NAŠA RESNIČNA NARAVA. JE ŽIVLJENJE
SAMO.
ZLITJE JE PREDAJA, SPREJEMANJE IN LJUBEZEN.
MEHKOBA SI TI.
LJUBEZEN JE…
… ESENCA ŽIVLJENJA.
