Duhovno partnerstvo je partnerstvo med enakovrednimi posamezniki z namenom duhovne rasti. Dramatično se razlikuje od vseh predhodnih oblik odnosa in služi drugačnemu namenu. Partnerja sta skupaj, da bi si pomagala duhovno rasti, namesto da bi povečevala svoje fizično lagodje in varnost.
Duhovna partnerstva so sredstvo, ki ga veččutni posamezniki uporabljajo za ustvarjanje pristne moči in vzajemno podporo pri ustvarjanju pristne moči. So temeljni del našega novega evolucijskega procesa.
Duhovna partnerja gojita več zanimanja drug za drugega kakor za svoje skupne cilje. Cilj, ki jima je skupen, je duhovna rast, in vsak od njiju vé, da mora ta cilj doseči sam ali sama.
Njuna zavezanost je zaobljuba lastnemu duhovnemu razvoju, odločenost, da se pomakneta v izpolnitev svojega potenciala, da dajeta darove, za razdajanje katerih sta se rodila.
Duhovna partnerja potujeta v svoje najgloblje strahove – svoje izkušnje nemoči – z namenom, da jih popolnoma ozdravita. Sta mitološka junaka, ki izsledita in pokončata zmaja, odkrijeta zaklad in deželi povrneta blaginjo.
Veččutno zaznavanje daje duhovnim partnerjem neosebni pogled nase in na lastne interakcije. Nič več ne vidijo svojih odnosov kot sredstev za prikrivanje bolečine, temveč kot sredstva za raziskovanje in zdravljenje njenih vzrokov.
Omejitve prijateljstva so jim v napoto. Želijo si več kot zgolj družbo in varnost. Želijo duhovno rasti, zdraviti prestrašene dele svojih osebnosti in negovati ljubeče dele.
Ne zadovoljijo se s tem, da bi obvladovali svojo jezo in s tem ohranili svoje odnose, kaj šele, da bi ji dopustili pustošiti po njihovih odnosih in stremljenjih. Nameravajo najti in odstraniti vir te jeze v sebi.
Na primer, kadar se prijatelja boleče sporečeta, je vsak prepričan, da drugi povzroča njegovo bolečino in da bo znova srečen, če se le izogne drugemu. Duhovna partnerja vesta, da drugi ne “ustvarjajo moje bolečine”, temveč sprožijo vire te bolečine v njiju (prestrašene dele njunih osebnosti), ki so obstajali že pred sporom, pravzaprav že pred njunim partnerstvom. Namesto da bi krivila drug drugega za boleče izkušnje, kot so jeza, žalost in občutki nezadostnosti, duhovna partnerja drug drugega vidita kot sodelavca v duhovni rasti, ki si vzajemno aktivirata prestrašene in ljubeče dele osebnosti, da bi vsak od njiju mogel ozdraviti prestrašene dele svoje osebnosti in negovati ljubeče dele.
Duhovni partnerji pogosto aktivirajo prestrašene dele osebnosti drug drugega. To je povsem ustrezno. Duhovna partnerstva so zasnovana z namenom, da partnerjema ponudijo priložnosti izkusiti prestrašene dele svojih osebnosti, se jim zoperstaviti in jih ozdraviti ter izkusiti in negovati ljubeče dele svojih osebnosti v podpornem okolju drugih, ki počnejo enako.
Duhovna partnerja drug drugega podpirata s svojim pogumom in predanostjo ustvarjanju pristne moči, ne pa z znanjem, prepričanjem ali učenjem. Ne citirata avtoritet, ne recitirata odlomkov in ne dokazujeta, da drugi nima prav (razen če so dejavni prestrašeni deli njunih osebnosti).
Naprej ju vleče namera o duhovni rasti, namesto da bi ju od zadaj potiskali naprej strahovi, kot denimo strah pred izgubo partnerja ali strah pred neizpolnjenimi pričakovanji. Ne prepričujeta, spreobračata, privabljata zapeljujeta ali pregovarjata (to je iskanje zunanje moči), ker je to jalovo početje.
Duhovni partnerji drug drugemu znova in znova pomagajo preskočiti brezno med hotenjem in dejanjem, med željo in namero, med hrepenenjem in delovanjem.
Povzeto iz knjige Duhovno partnerstvo >> …. sedaj 17% popust
