Pred dnevi sem naletela na zapis: Prava skrb zase niso peneče kopeli in čokolada, ampak odločitev, da si ustvariš življenje, od katerega ne potrebuješ konstantnih odmikov.
S tem se ne bi mogla bolj strinjati. Ustvarili smo si način življenja, kjer smo ujetniki v boju za preživetje, za status, položaj, materialno udobje; medtem ko čakamo na proste dneve, vikende, dopuste in počitnice. In kar je pri vsem skupaj neverjetno; zdi se nam, da s tem ni nič narobe, da je to normalno, da tako pač je.
Sodobni način življenja človeku ne daje resničnega zadovoljstva ali sreče. Zagotavlja mu preživetje, vendar za kakšno ceno? Vse več je bolezni, izgorelosti, depresij, duševnih motenj, itd. Medtem ko odrasli služijo denar, so otroci prepuščeni sistemu. O slednjem niti ne bi izgubljala besed. Odnosi med ljudmi, tudi znotraj družin so plitki, površinski, redko kje se gre v globino. Situacije glede služb, denarja, otrok, zdravja… to so teme; ne govori pa se o vzrokih za te situacije.
Ljudje so vse bolj nezadovoljni, nervozni, pod stresom, v pomanjkanju časa. Tega se zavedamo. In tako lahko zasledimo dobronamerni nasvet: poskrbi zase, vzemi si čas zase, privošči si. Seveda s tem ni nič narobe in morda so ti majhni koraki začetek. Ampak kljub vsemu so to zgolj majhni koraki, to je tisti trenutni obliž na rano, ki na dolgi rok ne bo prinesel spremembe.
Prava skrb zase pomeni, da si iskren do sebe; da si priznaš, da tvoje življenje morda ni ok. Prava skrb zase pomeni, da za svoje življenje ne kriviš drugih, okoliščin, države, ampak, da ti prevzameš odgovornost. Prava skrb zase pomeni, da sprejmeš, da je tvoje življenje odraz tvojih prepričanj (ki so sicer odraz kolektivnih prepričanj) in odločitev. Prava skrb zase pomeni odločitev, da v življenju ne boš pristajal na manj kot si zaslužiš. Prava skrb zase pomeni najti občutek lastne vrednosti in dostojanstva v sebi.
Prava skrb zase je to, da se v življenju več ne zadovoljiš z instant trenutki v katerih si ok. Da uvidiš, da ti vse »zunanje rešitve« nudijo le površinsko tolažbo. Da z novimi čevlji ali lepotnimi popravki ne boš dobil stalnega občutka ljubezni, lastne vrednosti, potrditve, sprejemanja. Da je potrebno priti do vzroka- zakaj tega ne čutimo v sebi.
Kot družba moramo priti do vzroka temu, da smo pristali na način življenja kakršnega živimo. Kjer je vsa naša pozornost zgolj na t.i. zunanjih zadevah; nimamo pa stika s sabo. Kjer nas bolj kot lastna čustva zanimajo dnevna poročila. Kjer so številčne odvisnosti popolnoma opravičljiv razlog za beg iz napornega vsakdana. Kjer so tekmovalnost, dokazovanje in primerjanje vrednote. Kjer šteje, da si boljši, imaš več, znaš več. Ker to pomeni, da boš ok. Ne vidimo, da so naša dejanja odraz strahu, ki ga nosimo v sebi. Da je ta strah osnova vsemu. Tako praznini, ki jo čutimo v sebi in tisti, ki vlada med nami vsemi; predvsem pa temu, da v življenju pristajamo na popolnoma vse in ob tem verjamemo, da je to v naše dobro.
Prava skrb zase je pravzaprav ljubezen do sebe. Je iskrenost, odločitev, pogum, zaupanje, da je možno živeti življenje, kjer ni važno kateri dan v tednu je ali koliko je ura. Ker tvojega življenja ne določajo zunanji dejavniki. Ker ne čakaš na petek ali na dopust. Ker se ne boš več zadovoljil z novo obleko, da ti bo dala tisti dober občutek o sebi. Ne na dolgi rok.
Ljubezen ali strah. Kaj bomo izbrali? Kaj v resnici vodi naše življenje? Si upamo priznati?
Mogoče danes še ne zmoreš, mogoče danes še čakaš na petek, mogoče se še veseliš tiste peneče kopeli ob koncu dneva, da se razbremeniš. Nič ni narobe s tem. Dokler boš znotraj vsega tega našel trenutek, kjer si boš lahko priznal, da kljub temu to ni zares dovolj, da si zaslužiš več, da si vreden več in se boš odločil, da je lahko drugače. Za odločitev gre. Da lahko izbereš ljubezen namesto strahu.
