Kako bomo živeli kot svobodni in odgovorni ljudje?

Pred več kot 150 leti je Henry Thoreau postavil grozljivo vprašanje. Odkar sem pred skoraj štiridesetimi leti prvič prebral On Walden Pond, je oblikoval moje življenje, moje delo in moje cilje. Njegovo vprašanje? Preprosto je vprašal, ali ni mogoče, da lahko živimo bolje, kot živimo, da so naša življenja morda boljša, kot so. Kakšna misel!

Thoreau ni bil kritik nobenega določenega družbenega gibanja ali politične stranke. Ni se pritoževal nad delovnimi pogoji ali visokimi davki ali nepravičnimi birokrati. Njegova skrb je bila veliko bolj osebna. Spraševal se je, kako izkoristimo svoj čas. Zanimalo ga je, o čem razmišljamo, s kom se družimo in kaj beremo. Presenečen je bil, da v svetu lepote porabimo toliko časa za pritoževanje. Zdelo se mu je nenavadno, da v svetu, kjer lahko viseča mreža ali kos sence poskrbi za sproščujoč spanec, toliko med nami preživi čas, ko teče iz kraja v kraj. Zdelo se mu je čudno, da smo tako zaskrbljeni in pod stresom ter da nam vedno primanjkuje časa.

Njegova rešitev?

Šel je v gozd, zgradil kočo, sadil fižol, lovil ribe in napisal eno najmočnejših knjig v angleškem jeziku. Pogosto se je spraševal, ali je eden najrevnejših ljudi v Concordu (ker je imel tako malo) ali eden najbogatejših (ker je lahko brez toliko stvari).

OGLAS

Očitno ima naš svet vire, ki si jih Thoreau nikoli ni predstavljal. Imamo dostop do zabave in priložnosti, ki jih ne moremo razumeti. Živimo v svetu, kjer so potovanja, izobraževanje, finančna varnost in osebna svoboda na voljo vsem. V primerjavi s štiridesetimi leti 19. stoletja, ko je bil najmočnejši na svetu parni stroj in se večina ljudi nikoli ni odpravila več kot nekaj milj od svojega rojstnega kraja, so naše odločitve bolj zapletene in bolj zaskrbljujoče.

Toda vprašanje ostaja in postaja še bolj osebno: Kako bomo živeli kot svobodni in odgovorni ljudje?

Ko gledam naše politične voditelje, kako se ubadajo z zdravstvenim varstvom, globalnim segrevanjem, proračunskimi primanjkljaji, strankarstvom in še čim, se je zlahka ujeti v nemir našega časa. Finančna kriza vpliva na vsakega od nas. Svet »tam zunaj« se dotika naših domov in denarnic. Preprosto se lahko preobremenimo, spustimo glavo in samo še naprej drvimo naprej. Ne delajte tega! Ne pustite se ujeti v podganjo dirko. Kot je opazila Lilly Tomlin, tudi če zmagaš, še vedno ostaneš podgana in to ni življenje za človeka. Izberite svoje vrednote, svoje prioritete in živite v skladu s tem!

Morda je najbolj radikalna stvar, ki jo človek lahko naredi, da mirno živi svoje življenje, pod svojimi pogoji, na svoj način.

Dvomim, da bo marsikdo izmed nas sledil Thoreaujevi poti v gozd. To je bila njegova pot; v večini primerov ne bo naša. Sprašujem pa se o ljudeh, ki so med recesijo skrčili svoje kreditne kartice ali ustanovili nova podjetja. Sprašujem se o ljudeh, ki začnejo učiti klavir v srednjih letih, se vrnejo na kolidž ali se učijo slikati…

Všeč mi je Thoreaujev nasvet, da bi morali korakati v taktu lastnega bobnarja, “ne glede na to, kako slaboten ali daleč.” Živite svoje življenje! Delajte na nalogah, ki imajo smisel in namen. In ko končate, zadremajte, se igrajte ali pomagajte sosedu. Živite v skupnosti, ki odraža vaše vrednote in vas hrani vsak dan.

Avtor: Philip E. Humbert