Kako do sebe?

Znotraj nas je Yin in Yang, znotraj vsakega od nas. En aspekt je zunaj, drugi znotraj. In ko gremo preveč navzven, potem se ne manifestira tisto, kar je znotraj, vsaj ne na tak način, da bi nas podpiral v tistem, kar si od znotraj želimo. Pa si res želimo zunanjega skozi notri ali pa je pomembno, da smo znotraj in skozi to, kar je znotraj doživljamo to, kar je zunaj?

No, pa poglejmo?

Naše bitje je znotraj, nikoli zunaj. Prihaja iz enosti, torej od tam, kjer je samo eno. Torej ne dvoje, kar je zunanji svet. In kar je zanimivo, hlepimo po zunanjem, torej po tistem, kar je zunaj nas, kar nam daje občutek dvojnosti, da bi lažje odkrili to, kar je znotraj.

OGLAS

Naš um, čustva, občutki, misli ipd., namreč misli, torej »misli«, da če bo imel več za razmišljati, misliti, da bo lažje odkril to, kar je znotraj. Pa je temu res tako? Kajti um je že tako ali tako omejen, del zavesti, ki je zelo omejen, torej del zavesti, ki ni čista zavest.

Če želimo do čiste zavesti, tega ne moremo storiti skozi um, kajti um je omejen. Um je omejena čista zavest, torej zavest, ki je delno zamegljena. Kako torej videti sebe, torej čisto zavest, če pa si že v osnovi zamegljen.

Kako torej iz megle v čistino?

Edina pot je, da začnemo prepoznavati to čistimo. A kako?

Pravi način je kot pri steklu, ki je zamegljeno. Torej s prepoznavo, s čim je zamegljeno in z izpuščanjem tistega, kar ga zamegljuje. Steklo, ki ga čistimo, se samo zdi, da to naredimo mi oz. čistilo, a na subatomski ravni pravzaprav steklo izpusti umazanijo, da potem lahko vidimo skozi.

Da bi videli skozi, pa je potrebno še nekaj. Namreč zadevo je potrebno pokreniti, voščiti, gladiti.
In isto počnemo tudi pri raznih duhovnih vajah. Z vsem kar je povedano, slišano, se v našem umu dogaja tisto, kar se mora. Skozi namreč prihaja novo razumevanje, ki pomaga rahljati vezi in spone.

A tukaj je pomembno, da prihaja skozi pravo razumevanje, ne kakršno koli. Kajti nekatere stvari že vemo, nekatere stvari nam ustvarjajo še večjo lepljivost, torej medsebojni privlak med našim umom in tem, kar se na njega lepi.

Potrebno je dovoliti, da na nas posije pravo in resnično znanje. A kako do njega?

Do njega človek lahko pride samo tako, da se druži, da se obsipa in da ga srka od tistih, ki ga že imajo. Kajti če se človek obsipa z znanjem, ki mu v njegov um prinaša enako vrsto lepljivosti, potem se v njem, njegovem umu in bitju ne more zgoditi ravno kaj dosti.

Če pa je znanje, ki ga srkamo, s katerimi se oplajamo in katero nam daje novi zagon, iz višjega nivoja zavedanja, pa nam to znanje vsekakor pomaga razkriti dele nas, ki predstavljajo lepljivost. In kaj je lepljivost?

Lepljivost je zgoščenost, ki izraža neki privlak, na podlagi katerega se snovi, tudi subtilne, kar um ej, privlačijo in držijo skupaj. Isto kot na steklu, kjer ima materija določen naboj privlaka in kjer ima umazanija določen nivo privlaka. In ko se privlak stekla zmanjša in ko se odstrani s primernim čistilnim sredstvom umazanija, človek lahko začne videti sebe, hkrati pa lahko začne tudi sebe čistiti, saj začenja videti umazanijo.

Umazanija je tista, ki motni njegovo lečo, njegovo zrcalo, da bi lahko v resnici videl samega sebe, takšnega kot je. In to je namen, da človek osvoji svoje resnično znanje o sebi, ne o drugem, in ne o svetu, ki ga obkroža, kajti svet, ki nas obkroža je na neki ravni iluzija in le to je potrebno z resničnim znanjem o sebi preseči.
Pravo in resnično znanje ni nekaj, kar prihaja od zunaj nas, temveč je nekaj, kar je znotraj nas. Kar počnemo le, je to, da čistimo naše lečo, da ga prepoznamo, kajti pokaže se nam lahko le v svojem resničnem in pravem sijaju takrat, kot je to potrebno. In če ni dovolj čista ta leča, potem tudi znanje ne more skozi.