Kako doseči stabilnost in notranji red, da bi se lažje spopadli s težkimi časi
Časi so težki
Danes človeštvo (čeprav na žalost ne celotno) živi v materialnih razmerah, ki niso bile nikoli boljše. Ko se malo bolj zamislimo, dejansko vidimo, da nam ni nič hudega – hrane imamo zadosti (celo preveč), večina zahodnjakov nima večjih težav s bivanjem, imamo precej prostega časa, zabave ni bilo nikoli toliko kot danes, potujemo po svetu v mesta, o katerih so še pred kratkim mnogi lahko samo sanjali. Ponudba je zelo pestra in marsikaj si lahko privoščimo.
Toda vse to nam ni prineslo sreče in notranje izpolnitve. Neprestano godrnjamo, kako nimamo zadosti, kako smo zadolženi, kako so ljudje pokvarjeni, pohlepni, kako nas gospodarska kriza ubija itn. Redkokdaj pomislimo, da naši starši morda niso imeli niti desetine tega, kar mi imamo danes, njihovi starši pa še veliko manj.
Z vso to blaginjo današnjega časa se posameznik počuti tako osamljen, tako prazen in nesrečen kot le redkokdaj prej.
Nikoli ni bilo toliko psihičnih težav, samomorov, izgubljenih duš. Ali res velja tista Frommova trditev, da moramo izbrati med “imeti in biti”?
Življenje nam je že velikokrat pokazalo da med “imeti” in “biti srečen” ni nobene povezave. Imeti veliko je pogosto samo nadomestilo za tisto, kar smo zgubili – naj gre za naše dostojanstvo, naš smisel, našo identiteto. Naj si priznamo ali ne, večina med nami trpi zaradi faustovskega sindroma – prodali smo se, prodali smo lastno dušo za nekaj malega udobja in blaginje.
Nimamo več časa za otroke in si zatiskamo oči, da garamo le zato, da bi njim bilo boljše. Nimamo časa za prijatelje, ker moramo počivati od naporne službe, pogledati dnevnik, film … Edine teme med zakoncema so, kaj in kako nekaj kupiti, kako težki časi so, kaj bomo imeli danes za kosilo itn. Skoraj vsi pa imamo občutek, da nas država izkorišča, podjetje, v katerem delamo, še bolj, da nam vsi poskušajo odtrgati košček naše zaslužene kosti.
Mislimo, kako so nekoč vladala določena načela in vrednote, danes pa veljajo druge in jutri bodo spet tretje. Čeprav je na videz vse v najlepšem redu, smo globoko v sebi popolnoma zbegani, ne vemo, česa se oprijeti, ne vemo, kako zapustiti ta začarani krog vsakdanje mlakuže. Sanjamo o sreči, uspehu, slavi, o boljšem svetu, o boljših ljudeh …
Vendar se v vsem tem ne znajdemo in smo izgubljeni.
Filozofija kot odgovor
Da, časi so težki. Vendar ne zaradi ekonomske krize, nestabilne politične situacije ali pa pomanjkanja materialnih dobrin. Vedno je bilo tako.
Današnji položaj je težak zaradi drugih dejavnikov. To je najprej popolna prevlada materialističnih konceptov, ki uničujejo človeka, ker mu edino vizijo in smisel življenja ponujajo v materialnem svetu. Drugi razlog je popoln razpad vseh moralnih sistemov, zaradi česar posledično propadajo družbeni temelji, s tem pa se povečujeta negotovost in izgubljenost posameznika.
Izhod iz tega ne vidimo v spremembi družbenih, gospodarskih ali političnih sistemov. Spet se moramo vrniti h klasičnim filozofskim idejam, v skladu s katerimi je treba spodbujati posameznika, da razvije svojo notranjo moč, da sam prevzame odgovornost za lastno življenje. Treba je zgraditi enostavne moralne in etične sisteme, treba je širiti humanistične ideje.
Filozofija, h kateri navajamo, mora biti praktična in enostavna, razumljiva vsakemu posamezniku. Njena naloga je, da nas nauči živeti, kot je nekoč dejal Seneka. S svojimi jasnimi koncepti, ki temeljijo na izkušnjah številnih modrih ljudi, nam mora pomagati, da se spopademo z življenjem v teh težkih časih.
Osnovne ideje v nadaljevanju tega članka temeljijo predvsem na stoičnem in platonskem učenju.
Temeljna napaka
Temeljna napaka je ta, da rešitev za svoje težave in odgovore na svoja vprašanja iščemo zunaj sebe. Kakor vedno krivimo nekaj ali nekoga za svoje neuspehe ali revščino, tako tudi vedno pričakujemo da nam bo nekdo drug dal, vse kar potrebujemo – pa naj bodo to država, družba, življenje, Bog, usoda, drugo človeško bitje …
Nekdo zloben nas je za nekaj prikrajšal in nekdo drug, ki je dober, bo nam vse dal. Ker se tak v našemu življenju seveda ne pojavi, postanemo razočarani nad življenjem, ljudmi in Bogom.
Lahko rečemo: “Saj si jaz sploh nisem želel tega življenja.” Toda ali res poznamo skrite vzgibe naše Duše, skrite zahteve Nujnosti.
Potreba po spremembi
Da bi stanje v sebi spremenili, seveda na boljše, je nujno, da pride do sprememb. Toda vsaka sprememba mora biti inteligentno načrtovana in izvedena brez veliko omahovanja. Stalne spremembe brez smisla nas močno izčrpavajo. Inercija je eden od glavnih vzrokov nezadovoljstva s svojim življenjem. Zaradi nje se težko odločimo za korenito spremembo.
Moramo se zavedati, da brez spremembe ni ne notranje rasti ne stabilnosti ter da so potrebne številne hkratne spremembe. Ne se vkopati na mestu, stalno se je treba približevati cilju, ki smo si ga zastavili, zgraditi in ohranjati stabilnost na vseh ravneh obstoja.
Zahteva po gibanju nas pripelje do druge zahteve in ta je, da moramo imeti cilj, ki se mu približujemo. Vprašajmo se, kaj je naš cilj, proti čemu usmerjamo svoje napore. Buda govori o poti iz sveta trpljenja proti osvoboditvi od trpljenja, kar je naš cilj. Konfucij pravi, da moramo biti kot vešči lokostrelci, ki vedno pred sabo vidijo tarčo, življenjski cilj.
V skladu s klasičnimi filozofskimi učenji in s pogledom na človeka, bomo podali nekaj temeljnih idej o tem, kako doseči notranjo moč in stabilnosti, da bi se lahko spopadli z vsemi izzivi življenja.
Temeljni dejavniki stabilnosti in notranje moči posameznika
Sem spadajo:
a) Urejena persona
b) Doseganje lastne identitete
c) Nujnost moralnega življenja in izgradnja hierarhije vrednot
d) Zdrav odnos do družbe in drugih ljudi
e) Dati smisel svojemu življenju
Urejena persona
DJED – Egipčanski steber stabilnosti predstavlja človeka in harmonično povezanost vseh 4 elementov persone
Človek je bitje, ki je sestavljen iz dveh temeljnih delov – tistega, kar je neminljivo in neumrljivo ter kar so Grki imenovali “individua”, in tistega minljivega dela, ki se neprestano spreminja ter ki so ga Grki imenovali “persona” ali “osebnost”. V prvem delu tega članka bi se najprej usmerili na persono, sestavljeno iz štirih različnih delov, ki jih je treba spraviti v red.
To so:
- fizično telo s svojo obliko in snovjo
- življenjska energija s svojimi ciklusi in ritmi
- čustveni del – od nagonskih do vzvišenih čustev
- razumni del – od navadnega intelektualizma do idejnih abstrakcij
Iz te razdelitve izhajajo tudi štiri potrebe po redu kot tudi njihovi medsebojni povezavi. Celo persono je treba spoznati, ukrotiti in harmonično povezati vse njene sestavne dele.
Red v fizičnem delu persone – fizična stabilnost
Ne dovoliti, da materialno določa naše življenje. V ljudeh ne videti le telesa. Ne imeti v središču svojega življenja materialno gotovost. Ne dovoliti si, da prebijemo življenje v kopičenju materialnih stvari. Če je zavest prek stvari povezana le s tistim zunanjim oz. fizičnim, nam bo njihova nestalnost in kratkotrajnost prinesla le trpljenje. Zavedati se moramo, da stvari potrebujemo za preživetje, vendar nam ne dajejo smisla življenja. Odvečne stvari samo zasedejo in zasužnjijo zavest.
Skrbeti za telo, njegove potrebe in zdravje. Toda ne mu posvečati preveč pozornosti, ker to nismo mi. Tisto, kar smo, je nekaj veliko bolj vzvišenega kot ta vreča, ki je vir večine naših težav in bolečine. Od zunanje lepote in mladosti sta veliko pomembnejši notranja lepota in notranja mladost, ki so jo Grki imenovali “Zlata Afrodita”. Pretirana skrb za telo ni še nikomur prinesla niti sreče niti miru.
Počasi zmanjševati navezanost na stvari in se naučiti od njih ločevati. Zavedati se, da so te stvari tu, da bi bile za nas koristne, ne pa da bi bili njihovi sužnji. Želja po stvareh nas nanje navezuje. Ko pa smo od nečesa odvisni, je z nami razmeroma enostavno manipulirati. Naredimo svoje osebne lustracije, notranje čiščenje. Osvobodimo se nepotrebnega. Tisto, česar ne potrebujemo nujno, lahko podarimo tistim, ki bi to lahko potrebovali. Npr. knjiga, ki smo jo prebrali, bi lahko nekoga razveselila in s tem dobila novo življenje. Danes je naš večji problem, da imamo prej preveč kot premalo.
Skrbeti za red povsod, kjer bivamo, in pri vsem, kar uporabljamo. Veliko svetlobe, čistoče in harmonije bodo velika podpora našemu notranjemu stanju.
Red v energetskem delu persone – energetska stabilnost
Uskladiti aktivnost in pasivnost, dejavnost in počitek. Ne iti v skrajnosti, ne pretiravajmo z aktivnostjo brez ustreznega počitka in, obratno, ne pretiravajmo niti s preveliko pasivnostjo brez smiselnega delovanja. Najdimo pravi ritem pretoka naše energije, naj ta “zadiha”.
Racionalno porabljati energijo, ki nam je na voljo. Energije nimamo, kolikor si je želimo, zato jo uporabimo za stvari, ki so nam kot človeškemu bitju koristne. Ne tratimo je za nepomembne stvari, kot so številna razvedrila in zanimivosti, ker ima to svojo visoko ceno. Takšna poraba energije nam mogoče prinese nekaj malega trenutnega zadovoljstva, toda nikoli notranje izpolnitve in prave radosti. Posledica tega pa je neprestana utrujenost.
Ne se izogibati naporu, če gre za pomembne stvari. Vsaka večja poraba energije mora biti inteligentno razporejena. Vsak napor pa je preizkušnja in zahteva razvoj volje. Brez napora ne moremo niti pričakovati pomembnih dosežkov. Inteligentno usmerjen napor pa nikoli ne zahaja v skrajnosti.
Red v čustvenem delu persone – čustvena stabilnost
Zavedati se nestalnosti in nestabilnosti naših čustev. V njihovi naravi je to, da hitro nihajo od največje potrtosti pa do evforije, kot tudi to, da so zelo nagnjena neprestanemu trenju.
Čustva so zelo krhka. Najmanjši pihljaj “vetra čustev” nas lahko zlomi in morda bomo potrebovali dneve ali tedne, da se spet poberemo. Zaradi čustvene šibkosti in krhkosti je veliko dragocenega časa našega življenja šlo v nič.
Naučimo se razločevati med kratkotrajnimi in dolgotrajnimi čustvi. Kratkotrajna imajo to lastnost, da so običajno zelo intenzivna, zaradi česar se zdijo močna in pomembna. Toda to je le privid, ker nas bodo že kmalu zatem odnesla nekam drugam, ponavadi v svoje nasprotje. Dolgotrajna in umirjena čustva izvirajo iz globljega dela naše osebnosti in nas lahko edina približajo sreči.
Naučimo se kontrolirati in izbirati svoja čustvena stanja. Neurejena in nejasna čustva nas vlečejo na vse strani in tako bomo izgubili jasen cilj. Za kontrolo čustev uporabimo razum, ki je močnejši od njih. Toda nad čustvi in razumom je še močnejša volja, ki pa lahko oboje spravi v red.
Naučimo se ne delovati pod vplivom čustev. Izogibajmo se delovanju ali pomembnim odločitvam, ko smo pod močnim vplivom čustev. To se nanaša na prijetna pa tudi na neprijetna čustvena stanja. Počakajmo, dokler se ta ne poležejo ter postanejo jasna in trdna.
Naučiti se premagati strah. Strah je eno od najmočnejših in najbolj razširjenih čustev. Toda kot vse stvari, ki so splošno razširjene, ima svojo pozitivno in negativno plat.
Red v mentalnem delu persone – mentalna stabilnost
Doseči stanje jasnih in trdnih idej. Da bi ideje postale jasne, jim moramo posvetiti precej časa in energije. Iz stanja spreminjajočih se mišljenj moramo preiti v stanje trdnih stališč. Prepričanja, zgrajena s preučevanjem, učenjem in izkušnjami, gradijo steber našega mentalnega razvoja, ta so temelj inteligenc.
Prizadevati si, da bi dosegli objektivnost. Opazovati brez lažnih predstav svoj notranji kot tudi zunanji svet.
Zavedati se, da vsakdo gleda s perspektive svojih lastnih prepričanj in interesov. Poskušati se dvigniti nad to stanje in gledati na stvari z vseh strani. Tako bomo veliko pridobili, saj bomo boljše poznali položaj in se ustrezneje odzvali.
Biti vedno pripravljeni pridobiti novo izkušnjo. Pri tem moramo paziti, da ne gremo čez meje, ki nam jih postavlja morala. Izkušnje gradijo bister in stabilen um, ki odpira vrata intuiciji.
Naučiti se razlikovati med dobrim in slabim, med resnico in lažjo. To je sposobnost razločevanja. Toda moramo se zavedati, da se notranji sovražniki; lažne predstave, napačna mišljenja, šibkosti, strahovi itn. pogosto zelo uspešno zakrinkajo v dobrotnike. Če smo strahopetni, pogosto rečemo da smo previdni, če lažemo, rečemo da smo iznajdljivi, če nimamo lastnih stališč, rečemo, da smo objektivni itn.
Definirajmo si stvari. Moramo vedeti, kaj hočemo in kaj je naš temeljni cilj. Ne drvimo kamorkoli brez jasno določene smeri.
Avtor: Stjepan Palajsa
