Kako je Mooji našel svojo pot

OGLAS

Klic notranjega Bitja

Čeprav je Resnica brezčasno navzoča, naše navidezno potovanje do nje poteka v sferi časa in sprememb. Ko te pritegne Resnica, morda v prvem obdobju raziskuješ različne poti, dokler ne najdeš tiste, ki te močno nagovori. Tedaj se ti morda zdi naravno, da se ji zavežeš. Vendar naj izbira ne bo rezultat pritiska, izvirajočega iz predstave, da človek mora izbrati neko pot, da bi bilo njegovo iskanje uspešno. Po vsem videzu te zgolj večji val nosi naprej. Izbere tvoje srce, ne glava.

Če se ne pojavi izbira, uživaj v raziskovanju. Morda bo njegov rezultat, da boš videl eno nit teči skozi vsa zrna. Ko dosežeš vrh gore vrhunec svojega Bitja -, lahko vidiš vse poti. Nekatere so kratke in ravne, druge dolge in ovinkaste, vse pa so pristen izraz zavesti.

Leta 1987 sem srečal Michaela, mladega moža, ki je bil po mojem mnenju svetnik. S svojo skupino je častil Boga in tako sem začel z njim obiskovati cerkev. Člani njegove cerkve so bili zelo dinamični in iskreni mladi ljudje. Težava pa je bila v tem, da mi pridigar ni bil všeč. Imel sem občutek, da je zelo ozkogleden. V tistem času so muslimani vdirali v prej krščansko usmerjeno okolje jamajške skupnosti v Londonu. Pridigar je govoril, da se je treba paziti muslimanov in jim aktivno nasprotovati. Nisem imel občutka, da je potreben negativen odziv in pridigarjevo kritiziranje muslimanov me je motilo. Zato sem bil zmeraj manj navzoč v središču skupine, potem zmeraj manj na obrobju skupine, potem na hodniku in nazadnje pri prednjih vratih. Nazadnje sem odšel. Ne da bi se še kdaj vrnil.

OGLAS

Stopil sem na svojo lastno pot, a vse je bilo dobro, ker sem že doživel močan vpliv in sem začel govoriti neposredno z Bogom. Doživljal sem prekrasno ljubezensko razmerje z Bogom, in to mi je vlivalo zaupanje za nadaljevanje poti. Le včasih sem malce podvomil, ali je bilo prav zapustiti cerkev. Tu in tam sem srečal koga iz cerkvene skupine. Rekli so: »Kaj? Si zapustil Kristusa?

Ob takšnih vprašanjih sem se zamislil: “Sem res to storil?” Zazrl sem se vase in bilo mi je jasno, da ne, da nisem zapustil Kristusa. Dejansko je živel (in še danes živi) v mojem srcu.

Kljub temu sem doživljal številne stiske in moral sem se veliko naučiti. A vedno sem dobil vodstvo iz svoje notranjosti. Ko se zdaj ozrem nazaj, vidim, kako se je razvijalo moje življenje: moj notranji zemljevid je kazal le pot naprej, nikoli nazaj. K meni je prišlo vse, kar je bilo potrebno za mojo rast.

Zato podpiram ljudi pri raziskovanju toliko časa, da se jih nekaj močno dotakne. Ko se to zgodi, ima človek po naravi občutek, kot da je prišel domov. Morda ti je všeč advajta in budizem ali pa te priteguje kaj drugega. Dobro je tako. Ne sili se zavezati nobeni posamični poti.

Najdi Budo ali Kristusa v sebi. Buda ni bil budist in Kristus ni bil kristjan. Podaj se k viru – ne bo ti treba iti daleč. Ni ti treba narediti niti enega koraka, kajti vse je tukaj, prav zdaj. Najdi to resnico in ko jo boš našel, boš morda videl, da še vedno uživaš v različnih izrazih duhovnosti in jih tudi ceniš. Lahko uživaš v njih, a zdaj si prav v srcu njihove enotnosti.

Zato pravim: obrni se navznoter. Ne kliče te religija, temveč tvoje lastno notranje Bitje. Tvoja psihološka identiteta se bo morda malce upirala sodelovati, a če boš vztrajal, boš odkril poslednjo Resnico svojega lastnega Bitja – vir pristne radosti, pristnega miru in svobode.