Ljudje so prijetni, a ne? Verjetno res. A vprašanje koga vprašaš.
Niso vsi za vse, pravi starodavna modrost. In res je tako.
Nekateri se čutijo tako, drugi spet drugače.
A če gremo malo globlje v to, kar se čuti, se moramo nujno dotakniti čustev, ki jih znotraj nas prebujajo, občutkov, ki izbijajo iz nas zaradi njihove bližine, spominov, ki nas prevevajo ipd.
Spomini, ki nas prevevajo, niso samo mentalne slike nekih dogodkov, temveč gredo globlje.
Gredo celo tako zelo daleč, kot naše lastne izkušnje, ki smo jih doživeli kdajkoli s komerkoli.
Pa ne samo dobre, tudi slabe. In to, kar izbija iz našega spomina ni vedno nekaj otipljivega.
To, kar je otipljivo ve vsak sam. Najpogosteje je to nekaj, česar se lahko v svojem notranjem, psihološkem prostoru oprimemo. In oprijemamo se tako čustev, kot misli, občutkom, idej, konceptov ipd.
Vse kar ima za nas, v našem notranjem psihološkem prostoru neko veljavo, je otipljivo. Pa četudi samo malo. Kajti tisto, česar se ne zavedamo, oz. kar ni znotraj nas prebudilo nekega odziva, za nas ni tako zelo ali je v popolnosti neotipljivo.
Otipljivost je torej tista, ki nam daje osnovo, da smo lahko povoženi.
Če nekaj ni otipljivo, potem tega seveda ni moč povoziti, saj se tega ne da locirati. Ne moremo sploh vedeti kje obstaja in kdaj se je zgodilo.
Ker pa tega ne vemo, pa je naš um čist. V njem torej ni ničesar;, ne čustev, ne misli, ne občutkov, ne idej, ničesar, česar bi se lahko oprijeli.
Otipati nekaj, tudi v zunanjem svetu, torej v svetu materialnosti, pomeni, da nam daje občutek za obstajanje.
Vse torej, česar se lahko oprimemo, za nas obstaja.
Oprijemljivost je torej osnova, da se nekaj lahko pomendra, povozi, zruši, raztrešči ipd.
Nekaj lahko povozimo samo takrat, kot je evidentno, ko je tako zelo oprijemljivo, da se tisto, s čimer se tega otipljivega dotaknemo lahko s tem prekrije.
Težava pri povozitvi pa večino krat ni le to, da se prekrije.
Težava nastane šele takrat, ko je to, kar nas prekrije, tako težko, da nas začne stiskati, utesnjevati, iz nas iztiskati naš občutek za nas ipd.
Vsi smo že doživel določene ljudi kot bolj “težke” in druge kot “manj “težke. Težava pa nastopi, če na to, kar je pretežko ne odreagiramo.
Razlogov zakaj to počnemo, je lahko mnogo.
Lahko, da hočemo pokazati kako dobro smo, lahko do jih ne želimo prizadeti, lahko da jim ne želimo kljubovati. A ne glede kakšen je razlog, so lahko posledice katastrofalne. Predvsem za nas same.
Vedno, ko nas nekdo ali nekaj povozi, to povoženje povzroči skrčenost znotraj nas.
In če je ta skrčenost nekaj, kar smo že doživeli, pa četudi samo kot strah, bolečino, bolezen, obolenje, obstaja velika verjetnost, da se bomo zakrčili še bolj.
Zakrčenost ni nič drugega kot le reakcija na nekaj zunanjega, kar predstavlja tudi grožnjo, da nas deformira do te mere, da ne bomo vedeli več nazaj, v svojo prečudovito naravo sebe, kot smo je vajeni.
Zakrčenost je proces, ki lahko traja trenutek ali pa zelo dolgo časa.
Vse je odvisno od tega, kakšne spomine imamo v sebi. Zakrčenost je nekaj, kar se zakrči kot odziv na spomine, na misli, čustva, občutke, ideje. ipd., ki jih gojimo v sebi.
Vedno, ko smo jih že doživeli, so to neki objekti naše predstave, ki obstajajo znotraj nas kot nekaj otipljivega, če jim nismo dovolili, da gredo naprej. Tega, pa ne dovolimo, če imamo potrebo, da jih še malo opazujemo.
Razlog, zakaj imamo potrebo po opazovanju nečesa, kar je škodljivo za nas oz. nas spravi v stanje otopelosti, zakrčenosti, utrujenost, izčrpanosti je v tem, da se lahko v bodoče pred tem zavarujemo.
Ta taktika je stara tisočletja in naše telo, naš um se je je priučil. Ta priučenost je tako zelo močna, da je enostavno postala del nas.
Mi smo ta taktika.
Vedno, ko hodimo po svojih življenjih, se obnašamo tako ali drugače.
Nekaj tega smo si “prisvojili” oz. se nalezli od svojih staršev, nekaj od vzgojiteljev, učiteljev, prijateljev, družbe. In če gremo v skladu s tem, kar so “nas podučili drugi”, potem nikoli ne izstopimo iz opazovanja objektov zaznave, ki jih s pridom opazujemo v svojem psihološkem polju.
To, kar sprejemamo vase in varujemo kot svoje lastno, je tisto, kar nas povozi. Nikoli drugi.
Oni so samo katalizator.
Povozimo pa vedno sami sebe, če dovolimo, da se s tem, kar nas želi “katalizirati”, kataliziramo. Z drugimi besedami se to zgodi, če podležemo njihovemu nagovarjanju, da naj smo to ali ono, da naj verjamemo to ali ono ipd.
Stvari, ki izbijajo iz našega spomina kot stara čustva, občutki, ideje, koncepti, so tam tako dolgo, dokler jih tam želimo. In če jih želimo, oz. če ne vidimo, da je z nami nekaj narobe, ko nas podučujejo o svoji resnici, o svojem delovanju ipd. [drugi], potem še ne želimo iti stran od starega.
Če pa nastopi za nas nov vpogled v sebe, v nove občutke, nov način čutenja, doživljanja sebe, potem pa je tudi prišel čas, da gremo po drugi poti. Po poti, kjer več ni valjarjev.
