Ko se kompas pokvari
Ali vemo kaj to kompas je? To je škatlica z magnetno iglo na sredini, ki naj bi vedno kazala na sever. Je naprava za določanje strani neba. Torej je priprava, ki nam pomaga, da se lažje orientiramo in odločamo ali gremo pač za smerjo igle na sever ali pa v nasprotni smeri, torej na jug.
Kaj pa se zgodi, ko posameznik izgubi svoj kompas?
Ko izgubi svojo usmerjenost, kaj je prav in kaj narobe? Ko ne ve, kdaj se smejati in kdaj biti resen? Ko nima pojma, kako reagirati v določenih situacijah, ki zahtevajo določeno ravnanje po protokolu ali bontonu?
Enostavno se ne znajde, ne ve, kako reagirati in sploh ne zna predvidevati, kaj se lahko zgodi, če se odloči v desno in kaj, če krene v levo. Izgubljenost smeri je eno od sodobnih brezen, ki prežijo na posameznika pa tudi na par, ki ne ve, kaj je za partnerja prav in kaj seveda ni. Tveganje, da se napačno odločimo je vedno prisotno. Ko ne vemo, kaj nas čaka za nekim ovinkom, v nas budi strah, paniko, frustracijo, pa tudi jezo, saj nimamo svojega življenja v rokah, kontrola se izmika.
Enako občutijo tisti ljudje, ki so izgubili kompas v najbolj gostem delu pragozda, ko zaradi krošenj ne vidijo zvezd in se ne vedo orientirati v katero smer najti izhod. Sodobna družba nas sili v podoben informacijski kaos, ko izgubljamo svoje misli spričo poplave informacij, priporočil, nasvetov, dobrohotnih spodbud ter seveda tako hitro izgubljamo svoj osebni kompas.
Da bi se izognili tovrstnim iskanjem poti, priporočam, da delamo na sebi in skušamo priti v stik sami s seboj.
Sama se včasih pohecam, da imam monolog, dialog in trialog sama s seboj, svojo vestjo in svojimi izzivi, ki me postavljajo pred različne dileme in križišča. Zato pa mi prav pride moj notranji kompas, ki mi zna povedati, v katero smer naj krenem, da najdem določeno informacijo ali idejo. Vem, včasih se igla zatakne in nikamor ne kaže, suče se v krogu. Nič zato, mislim si, da sem tako pridobila čas, da v sebi poiščem moči, pobrskam po nabranih izkušnjah in nato rahlo frcnem kompas, pa se igla »zbudi« in zopet pokaže na sever.
Kar danes želim sporočiti je to, da se moramo kdaj ustaviti, resetirati misli, si privoščiti tudi kako zmedeno popoldne ali teden, ki je namenjen lenarjenju ali pohajkovanju. Pa izmed ogromnega števila nepomembnih, a vseprisotnih informacij izbrati tiste, ki nam nekaj povejo, preko katerih se lahko kaj naučimo ali nam dajo misliti. Pa smo spet pri delu na sebi, osebnostni rasti in da smo sami sebi največji zaveznik, pa tudi kdaj največji sovražnik. Pri tem verjamem, da ko se s tem soočamo in krepimo samozavedanje lastne vrednosti in da nam kompas večinoma kar kaže proti severu, se tudi mnoge življenjske odločitve ne zdijo več tako nemogoče ali nerešljive. Ko se utrdimo in dobimo malce debelejšo kožo in se obrusimo v iskanju rešitev, potem se več ne ustrašimo preprek in težav, temveč se zagrizemo v iskanje rešitev in delovanje, ki nam bo prineslo uspeh. A kot že mnogokrat povedano, brez truda in vložene energije, tudi še tako briljantna ideja ostane samo nerealizirana želja.
Ko si zgradimo sistem vrednot, potem vemo, kaj je prav in kaj narobe. Vemo, kdaj poslušati in kdaj povedati svoje mnenje. Zavedamo se, da nismo na tem svetu sami in da smo delček med mnogimi osebami, ki mislijo drugače kot mi. Razumevanje, toleranca, sprejemanje drugačnosti brez sodbe in obsojanja, to je tudi moralni kompas, ki nam bo pomagal postati bolj odprt in dejaven deležnik. In to v teh časih nadvse potrebujemo, prav mi vsi!
