Kako obvladovati jezo

To je vprašanje za milijon dolarjev, bi povedali v kakšnem ameriškem filmu. Zakaj je človek jezen? Ali vodi jeza v agresijo? Kdaj se to zgodi? Zakaj? Vse to so osnovna vprašanja, s katerimi se ukvarja cela četa psihologov, psihiatrov, psihoterapevtov in drugih strokovnjakov, ker prav jeza je tisto čustvo, ki nas zelo omejuje in povzroča bolezni, nesrečnost in krivdo.

Marsikateri starši vzgajajo svoje otroke tako, da ne smejo pokazati, da so jezni, torej so malčki prisiljeni svoje nestrinjanje in jezo preoblikovati in jo pokazati na drug način, ki je morebiti bolj sprejemljiv za starše in družbo na splošno. Takšni otroci odrastejo v odrasle, ki v sebi čutijo nakopičeno jezo a je ne morejo, ne znajo ali nočejo izraziti na takšen način, da bi jo sprostili in obenem sebe očistili tega strašnega bremena, ki tako zelo teži posameznika z nakopičeno jezo.

Vsekakor ne moremo sproščati jeze preko agresije in nasilnega vedenja, ker s tem prizadenemo drugega človeka.

OGLAS

Kako torej iz sebe iztrgati jezo, ki nas duši, povzroča blokade na čustvenem in duševnem področju tako, da ne povzroči rane pri sočloveku?

Predlagam kot prvo, da si človek poišče poslušalca, nekoga, ki mu zaupa in ve, da ne bo zlorabil njegovega zaupanja. To je lahko najbližji prijatelj, sorodnik ali pa nekdo, ki se tudi strokovno spozna na tovrstno področje osebnostnega delovanja. Preko izpovedi, pogovora lahko posameznik uvidi vzroke za čustva jeze, ki jih občuti in morebiti tudi rešitve, ki pomagajo omiliti stisko.

Jeza je čustvo, ki je pomemben dejavnik našega vsakdana. Ne moremo je zanikati in dejati, da nismo jezni ali da to nočemo postati, če nas okoliščine privedejo do tega. Vsekakor pa je potrebno delati na tem, da znamo jezo osmisliti, se zamisliti nad dejstvom, da smo jezni, priporočljivo je poiskati vzroke ter delati na tem, da se najde rešitev, ki nam bo jezo »razkadila«.

Obstaja še eno dejstvo: človek je takšno čudno bitje, ki je sposobno svojo jezo pestvovati in jo negovati v smislu, da se bo iz naslova jeze nekomu maščeval, drugemu prizadejal bolečino, da bo svojo jezo izrazil na neprimeren način, saj razmišlja takole: če sem jezen in prizadet, potem moram to razrešiti tako, da nekomu drugemu podelim naprej svojo jezo.

No, vemo, da je to zelo destruktivno razmišljanje, ki se slej kot prej obrne proti samemu povzročitelju. Jezo lahko kontroliramo in nadzorujemo tako, da smo čuječi v vsakem hipu »tukaj in zdaj« in ko začutimo naval jeznih čustev, se poskusimo kontrolirati in uvideti, kaj je povzročilo jezo in zakaj.

Seveda se celoten proces odvija v stotinkah sekunde, a prav tako hitro lahko tudi sami nadzorujemo takšen naval, če le hočemo in če se sami prisilimo, da sebi hočemo dobro. Pa tudi nekaj vaje je potrebne v smislu, da se ozaveščamo, ko nas nekaj razkuri in ne odreagiramo hipno, temveč po premisleku.

Saj vem, ko vrnemo jezo nazaj povzročitelju, je nam lažje. Ampak, a pri tem vemo, zakaj je prišlo do reakcije jeze in kaj je tisto, kar nas je navdalo z jezo? Če prekinemo ta negativen začaran krog in zmoremo reagirati brez jeze, temveč z dejstvi, ki niso napadalna, smo veliko naredili za lastno zdravje, dobro počutje in prav tako za sočloveka, ki bi sicer pokasiral vaš naval jeze.

Ob tem bi poudarila, da ko smo starši jezni v prisotnosti otroka, bodimo previdni pri tem, kako reagiramo v stresnih situacijah in kako izrazimo jezo, saj nas naš otrok dobro opazuje. Kako bomo mi reagirali in v jezi nekaj storili ali rekli, bo naš otrok v podobni situaciji storil skoraj popolnoma identično, saj takšen vzorec pozna od doma. Če se zmoremo mi kontrolirati in kanalizirati jezo na sprejemljiv način, bo to znal in obvladal tudi naš otrok. Tudi to je lahko dobra popotnica v odraslo življenje.