Kako odpustiti?

Kako odpustiti, je vprašanje, ki si ga je že kdaj v življenju zastavilo mnogo izmed nas. Še predobro se namreč zavedamo, da je zamera nekaj, s čimer pravzaprav škodujemo le sebi. Pa vendar to še ne pomeni, da zmoremo ali celo želimo odpustiti.

Odpuščanje se še vedno pogosto enači z odobravanjem, o čemer sem že pisala v zapisu Sprejemanje in odpuščanje. Dokler ga razumemo tako, bomo težko našli moč, da odpustimo, saj verjamemo, da s tem pravzaprav potrjujemo oz. odobravamo vedenje osebe, do katere gojimo zamero. Da bomo lahko odpustili, je potrebno najprej spremeniti svoje razumevanje odpuščanja.

Kaj je vaša definicija odpuščanja? Kako ga razumete? Je odpuščanje dejanje šibkih ali močnih ljudi? Je odpuščanje dejanje slabiča ali pogumneža?

O tem, da vsi, ki odpuščanje razumejo kot dejanje šibkih ljudi in slabičev, ne bodo zmogli oz. želeli odpustiti, verjetno ni treba pisati. Nihče si pač ne želi biti slabič.
Ko govorimo o odpuščanju pravzaprav govorimo o opustitvi pričakovanj, ki jih gojimo do drugih in sebe. Zato je pomembno, da pred iskanjem odgovora na vprašanje kako odpustiti, najprej preverimo svoja pričakovanja in tudi, v kolikšni meri so realna. A še preden se vprašamo kako odpustiti, se vprašajmo ali si to v resnici sploh želimo narediti. Namreč, noro kot se morda sliši, tudi gojenje zamer nam prinaša določene koristi, o čemer nekoliko več kasneje.

OGLAS

Vprašanje, kako odpustiti, se pogosto znajde na seznamu vprašanj, ki jih dobim na svetovanjih. Pri svojem delu se namreč vse večkrat srečujem s klienti, ki do staršev gojijo zamero, ker ti niso bili dovolj ljubeči, podpirajoči, ker jih niso sprejemali ali jim dali tistega, kar so v danem trenutku potrebovali. Vsem je skupno, da od staršev še vedno pričakujejo prav to, kar jim ti do sedaj niso zmogli ali znali dati. Vzemimo na primer, da od staršev pričakujemo, da nas bodo podprli pri naših ciljih, nam povedali, da so ponosni na nas ipd. Če tega do sedaj nismo prejeli, se je smiselno vprašati, ali so ta pričakovanja, ki jih gojimo do njih res realna? Je res realno pričakovati, da mi bo nekdo, ki mi 30, 40 ali več let ni rekel, da je ponosen name, to rekel sedaj? Verjamem, da ne. Bi bilo lepo, da bi mi? Da, bi bilo, a vendar to glede na pretekle izkušnje, ni realno pričakovati.

Odpuščanje pa je tudi opustitev pričakovanj, ki jih gojimo do sebe.

Verjamemo namreč, da lahko staršem (ali komur koli drugemu, do katerega gojimo zamero) s tem svojim vedenjem pokažemo, da se ne vedejo prav in jih pripravimo do tega, da se bodo spremenili. Če bi jim odpustili, bi se torej odpovedali naši predstavi o tem, da lahko s svojim vedenjem spremenimo druge ljudi, česar pa seveda ne želimo storiti. Zato vztrajamo v zameri, ki nam pogosto služi celo kot izgovor za naše vedenje. Z njo namreč opravičujemo, da se z nekom ne pogovarjamo, o njem govorimo grdo, to osebo kritiziramo, obtožujemo ali se pritožujemo nad njenim preteklim in sedanjim vedenjem. Zamera nam omogoča, da ostajamo v poziciji žrtve (s katero se po mojih izkušnjah vsaj ženske velikokrat identificiramo), da ostajamo pasivni in nemočni ter čakamo, da se bodo spremenili drugi. Čakamo pa tudi, da se bo spremenila naša preteklost in z njo krivice, za katere verjamemo, da so se nam dogodile. Ali je to realno pričakovati ali ne, pa je že popolnoma drugo poglavje.

Zato se ob vprašanju kako odpustiti, resnično velja vprašati ali sploh želimo odpustiti ali pa nam gojenje zamere morda le ne prinaša večjih koristi, kot verjamemo, da bi nam jih prineslo odpuščanje. Gojenje zamere nam poleg vsega že naštetega omogoča, da še naprej živimo na način, ki nam je blizu in znan, posledično pa tudi varen. Zato ne preseneča vprašanje ene od klientk, s katero sva opuščali čustva jeze, ki jih je čutila do obeh staršev in me je na koncu najinega srečanja vprašala, kako naj se sedaj vede do njiju. Njeno dosedanje vedenje je temeljilo na jezi, ki pa je po koncu svetovanja ni čutila več. Posledično je izgubila razlog za njeno predhodno vedenje, ki se ga je posluževala že zelo dolgo in se z njim na nek način že poistovetila. Bilo ji je sicer neprijetno, a kljub vsemu znano in varno.

Ljudje smo hecna bitja. Pogosto se lahko zgodi, da si na zavestnem nivoju nečesa močno želimo, še pogosteje pa, da si na nezavednem nivoju želimo nečesa popolnoma drugega. Zato v primeru, da resnično želite odpustiti, a ne zmorete, preverite ali ni morda ta želja le na zavedni ravni. V tem primeru je namreč potrebno najprej poiskati razloge na nezavedni ravni in odpraviti te. Ko bomo storili to, pa bomo presenečeni ugotovili, da je odpustiti mnogo bolj enostavno, kot se zdi na prvi pogled.

Z ljubeznijo.
Petra