Postavljanje mej je za mnoge ljudi ena najtežjih veščin. Zato, ker se ob njih skoraj vedno pojavi občutek krivde. Kot da bi z besedo »ne« naredili nekaj napačnega. Kot da bi s tem razočarali, prizadeli ali celo zavrnili druge.
Meje so pogosto razumljene kot zidovi. A v resnici so meje namenjene temu, da človek sploh lahko ostane v odnosu, da pokaže ljubezen do sebe, da ne gre preko svojih omejitev, želja, zmožnosti. Torej brez, da se pri tem izgubi.
Zakaj so meje povezane s krivdo
Občutek krivde ob postavljanju mej se redko nanaša na sedanjost. Pogosto izvira iz zgodnjih otroških izkušenj, kjer je bila ljubezen pogojena. Kjer je bil sprejet tisti, ki je ustrezal, pomagal, se prilagodil ali bil »priden«. V takšnem okolju so meje hitro razumljene kot nevarnost – kot nekaj, kar ogroža pripadnost.
Zato se mnogi naučijo, da je varneje reči »da«, tudi ko telo in notranji občutek govorita »ne«. Ta vzorec se sčasoma tako utrdi, da postane samoumeven. Meje niso več notranje vprašanje, temveč moralna dilema.
Cena nepostavljenih mej
Neizražene meje se pogosto pokažejo kot utrujenost, notranji nemir, pasivna jeza ali občutek, da človek ni zares v stiku s sabo. V odnosih se lahko pojavita zamera in občutek, da drugi »jemljejo preveč«, čeprav jim meje nikoli niso bile jasno postavljene.
Ironično je, da prav strah pred izgubo odnosa pogosto vodi v njegovo postopno praznjenje. Brez mej ni resnične bližine, temveč le prilagajanje.
Meje pomenijo zvestoba sebi
Eden ključnih premikov v razumevanju mej se zgodi, ko postanejo razumljene kot dejanje odgovornosti in ne egoizma. Postaviti mejo pomeni priznati lastne zmožnosti, potrebe in omejitve. Pomeni reči resnico o tem, kje se nekdo konča in kje se začne drugi.
Meja ni napad. Je informacija.
Ko je izrečena mirno in jasno, ne zahteva opravičevanja. Ne potrebuje razlage, ki bi prepričala vse vpletene. Potrebuje le notranjo skladnost.
Krivda kot spremljevalka spremembe
Občutek krivde ob postavljanju mej ne pomeni, da je meja napačna. Pogosto pomeni le, da se stari vzorec razkraja. Krivda je lahko znak, da nekdo prvič ravna drugače, kot je bil vajen.
Ko se meja začne postavljati iz miru, sčasoma izgubi svojo moč.
Meje se začnejo z notranjim poslušanjem
Jasne meje navzven zahtevajo stik navznoter. Težko jih je postaviti, če človek ne ve, kaj čuti ali potrebuje. Zato meje niso predvsem komunikacijska veščina, temveč odnos do sebe.
Vprašanja, kot so: Kaj mi je v tem trenutku preveč? Kaj mi jemlje energijo? Kaj bi potreboval, da ostanem v stiku? So pogosto pomembnejša od same meje.
Ko je notranja jasnost prisotna, postane tudi zunanja bolj naravna.
Odzivi drugih
Eden največjih strahov pri postavljanju mej je odziv drugega. A odziv drugih ljudi ni merilo, ali je meja ustrezna ali ni. Nekateri se bodo morali na novo orientirati. Drugi bodo pokazali nejevoljo, ker so bili vajeni, da ste jim vedno rekli “da”.
Treba je tudi vedeti, da ogromno ljudi čustveno manipulira. Paziti pa se je potrebno tudi narcisov, saj so ti še posebej vešči pri tem, kako vas spraviti v dvom o vsem, kar počnete in ne počnete za njih.
Zdravi odnosi se mejam prilagodijo. Nezdravi jih dojemajo kot grožnjo.
Meje kot temelj zrelih odnosov
Odnos brez mej temelji na pričakovanjih. Odnos z mejami temelji na izbiri. Ko nekdo ostaja v odnosu zato, ker to želi – ne zato, ker mora –, se ustvari drugačna kakovost bližine.
Meje ne zmanjšujejo ljubezni. Celo povečujejo jo. Človeka, ki se postavi zase, pa ponavadi bolj spoštujemo.
Učenje
Postavljanje mej je proces. Včasih bodo postavljene prepozno, včasih preostro, včasih z občutkom dvoma. Ampak to je preprosto učenje, ki ga moramo dati skozi.
Meja, postavljena z zavestjo in spoštovanjem, je nekaj, kar naredimo iz ljubezni in samospoštovanja do sebe.
