Kako postaviti mejo?

Meja je marsikaj. Ne le ograja med mojimi in tujimi ovcami. Pa tudi ovčke potrebujejo jasno komunikacijo, da se naučijo kje je meja – seveda je najbolj preprosto to doseči s fizično postavljeno ogrado. Kaj pa, ko ne gre za miroljubne ovčke?

Postaviti mejo zveni hladno ter spominja na zid, ki razmejuje. Vsekakor pa se jo je potrebno naučiti postaviti znotraj medsebojnih odnosov, kajne? Kako?

Najprej jo moramo znati sploh definirati. Nič nam ne pomaga ”meja”, če pravzaprav bolj kot ne jezno ritamo in se upiramo kot pa da bi dejansko delovali na podlagi našega namena, zavedanja kaj nam je sprejemljivo in česa ne toleriramo. Vsi smo kdaj upornik. Se zgodi, da nekaj nameravamo, pa nam druga oseba naroči naj to storimo in kaj potem? Iz principa se ne lotimo? To preprosto pomeni, da nimamo okvirjev, trdnih temeljev ali drugače povedano, postavljene meje.

OGLAS

Mejo je najprej potrebno definirati in jo postaviti SEBI. Okvir. Temu bi se lahko reklo tudi samodisciplina. Ne zahtevajmo od okolice, da nas upošteva, če se sami ne držimo zadanega. Vsi smo v svoji notranjosti kdaj tisti 3-leten otrok, ki tako rad ukani mamico. Seveda vemo, da je en sam ”spodrsljaj” potreben, da bi se ga otroček oprijel in mamica ve, da naslednjič bo še več vpitja, ko bo želela postaviti mejo. Podoben primer je ozdravljen alkoholik, le eno šilce je potrebno. Ampak to velja za druge, za nas ne? Dokler mi sami sebe ne jemljemo tako resno, kot mora alkoholik dojemati tisto tako mamljivo pijačo, se ne bomo zares dolgotrajno premaknili naprej.

Sebe moramo resno jemati, da bi naše meje držale.

Če mi sami ne mislimo resno, zakaj bi nas kdorkoli jemal resno?

Ne samo naša okolica, tudi Vesolje; energija, ki jo oddajamo zvodeni. Fokus zbledi. Poznati moramo sebe, da bi vedeli kaj nam je pomembno in katera področja pa so ”lahko prepuščena sivini”.

Poznati sebe pomeni poznati tudi svoje mehanizme, torej pogled v otroštvo je neizogiben. Kako so nam bile postavljene meje, ko smo dejanski bili 3 leta stari? In  kak je bil naš ‘obrambni mehanizem’? Veliko več drobnih delcev sestavlja naš mozaik kot se nam dozdeva na prvi pogled. Marsikaterega spregledamo in nikakor ne ugotovimo zakaj smo slabi v tem, da bi se postavili za sebe.

Postaviti mejo je čustveno naporno in lahko zelo boleče.

Najprej poglejmo otroštvo ali situacijo, v kateri smo bili grobo postavljeni v nek kalup, prisiljeni kloniti. Boli. Krivica se nam godi, kajne? Ko ta občutek povezujemo z izrazom ”postaviti mejo”, je seveda ne bomo postavili učinkovito, ker ne želimo tega groznega občutka vzbuditi v osebi, ki nam je draga. Zato običajno preko nas, ali po nas hodijo ravno osebe, ki jih imamo radi. Preučite način, kako so vam postavili mejo v otroštvu in kako ste se branili. Našli boste neverjetno veliko vzporednic.

Nadaljujmo – kadar meje nismo postavili, smo svojo okolico razvadili. Njihova prva reakcija na spremembo bo seveda negativna. Težko bi pričakovali ploskanje. Vztrajnost je ključnega pomena, zato ne pozabimo negovati mišice samodiscipline. Pričnimo z majhnimi koraki in se jih držimo, podobno kot se mora ozdravljeni alkoholik vsak dan znova spopasti s skušnjavo lažje poti. Naučimo se primerno povedati svoje stališče in se ga držati.

Zato, preden postanete Hrabri miško, definirajte kaka je vaša meja. In nasvet: pričnite z majhnimi koraki. Ne razrešujte kar takoj bolečega dolgoletnega odnosa denimo z mamo…

Najprej definirajte mejo, nato jo opišite v kratkih stavkih.

Osebi, s katero ste v ”teritorialnem boju” za denimo vaš čas, jasno, razločno in prijazno povejte, da vas moti kadar je vaš čas samoumeven ali celo razporejen po njihovi volji. Vedno je potrebno na prijazen in razločen način opisati situacijo – ne samo eksplodirati in vpiti. Morda namen te osebe niti ni tak; morda se vajina načina komunikacije preprosto razlikujeta. Ko boste v umirjeni atmosferi razložili, da želite od sedaj sami odločati kako boste razporejali svoj čas (primer: prosim, ne potrdi moje prisotnosti na večerji pri starih starših brez, da bi me vprašal/a…) in prijazno utemeljili kdaj se je nasprotno dogajalo, je vaš del komunikacije zaključen. Od sedaj naprej se gremo ”metodo pokvarjene plošče” – kar pomeni, da poveste svoje stališče odločno, spoštljivo in nepopustljivo. Nekaj stavkov, ki bo kratko in jedrnato opisalo vaše stališče naj bo dovolj. ”Prosim, ne razporejaj mojega časa.”

Sami izbiramo življenje, ki ga živimo. Vedno imamo izbiro in vedno je možnost spremembe. Sebe. Ne drugih. Nikogar ne moremo prisiliti. Meja razmejuje nas in drugo osebo, ki si večinoma jemlje pravico določati kako naj mi mislimo, ravnamo, čutimo… Lahko se naučimo postaviti za sebe. Kar pomeni, da moramo mi vedeti kdo smo ter česa si želimo. To velja tudi za dosežke in zastavljene cilje. Tudi načrt kako nekaj doseči ali urnik je neke vrste meja. Samodisciplina je morda težka, neprijetna, ampak je nujno potrebna, da bi se v življenju premaknili naprej. Jemljite sami sebe resno.

Z Ljubeznijo, MiTaKuYe  oYaSiN,
LiLi SoRuM