Kako preteklost postane prihodnost

Podrobneje si oglejmo, kaj se zgodi na biokemični ravni v vašem telesu, ko nekaj pomislite ali občutite. Ko vas prešine misel (ali obudite spomin), se v možganih sprozi biokemčcna reakcija, zaradi katere možgani ustvarijo določene kemične signale. Tako nesnovne misli postanejo snov – postanejo kemični sli. Ti kemični signali poskrbijo za to, da se vaše počutje popolnoma ujema z mislimi. Ko opazite, da se počutite tako ali drugače, se vam utrne več misli, skladnih z vašim počutjem. Možgani izločijo več kemičnih snovi, da bi bilo vase počutje skladno z razmišljanjem.

Primer: da se vam utrne misel, prežeta s strahom, začnete občutiti strah.
V trenutku, ko zaznate strah, to čustvo vpliva na vas, da mislite še več s strahom prežetih misli, te pa povzročijo, da v možganih nastane se več kemičnih snovi, zaradi katerih občutite vse več strahu. Hitro se ujamete v začarani krog, v katerem vase misli porajajo občutke, ti pa porajajo misli. Če misli predstavljajo besednjak možganov, čustva pa besednjak telesa, krog razmišljanja in čustvovanja pa postane vaše stanje duha, to pomeni, da vse vaše stanje duha temelji na preteklosti.

Ko vedno znova aktivirate ista vezja v možganih, ker mislite iste misli, možgane navajate na iste vzorce. Zato možgani postanejo artefakt vašega preteklega razmišljanja, sčasoma pa vse lažje razmišljate enako. Ko vedno znova čutite ista čustva, svoje telo privajate na preteklost – pravkar sem namreč omenil, da so čustva besednjak telesa in kemični ostanek preteklih izkušenj.

OGLAS

Kaj to pomeni za vaše vsakdanje življenje?

Pravkar ste izvedeli, da so občutki in čustva kemične posledice preteklih dogodkov. V trenutku, ko se zjutraj zbudite in »iščete« znani občutek, imenovan vaš jaz, svoj dan začenjate v preteklosti. Ko začnete razmišljati o svojih težavah – te so povezane s spomini na pretekle izkušnje z različnimi ljudmi ali stvarmi v določenih obdobjih in na določenih krajih -, te težave ustvarijo znane občutke, kot so nesrečnost, nesmiselnost, žalost, bolečina, žalovanje, tesnoba, zaskrbljenost, zagrenjenost, ničvrednost ali krivda. Ce ta čustva vplivajo na misli, vi pa z mislimi ne morete preseči vpliva čustvovanja, tudi z razmišljanjem obtičite v preteklosti. In če ta znana čustva vplivajo na odločitve, ki jih sprejmete v tistem dnevu, na vedenje, ali na izkušnje, ki jih boste ustvarili, bo vase ravnanje predvidljivo – vase življenje pa bo ostalo enako.

Recimo, da potem, ko se zbudite, poklopite budilko. Nato preverite aplikacije Facebook, Instagram, WhatsApp, Twitter, SMS sporočila, elektronsko pošto, nato pa se novice. Potem greste v kopalnico. Greste na stranišče, očistite si zobe se oprhate, oblečete, nato se podate v kuhinjo. Spijete kavo in pojeste zajtrk. Mogole pogledate poročila ali spet preverite elektronsko pošto. To je vaša vsakdanja rutina.

V službo se vedno odpeljete po isti poti, in ko prispete tja, ste v stiku z istimi sodelavci kot dan pred tem. Počnete bolj ali manj iste stvari, kot ste jih včeraj. Na iste težave pri delu se nemara odzovete z istimi čustvi. Po službi se odpeljete domov; mogoče se ustavite v isti trgovini z živili in kupite hrano, ki vam je všeč in jo ponavadi jeste. Za večerjo pripravite isto hrano in gledate iste televizijske oddaje ob istem času, obenem pa sedite na istem mestu v dnevni sobi. Tudi rutina pred spanjem je vedno enaka – očistite si zobe, smuknete na isto stran postelje, nemara še kaj preberete, nato pa zaspite.

Če vse to počnete vedno znova, te stvari postanejo navada. Navada je nekoristno zaporedje samodejnih, nezavednih misli, oblik vedenja in čustev, ki ga oblikujete z rednim ponavljanjem. To pomeni, da je vaše telo zdaj na »avtopilotu«, pod vplivom vrste programov, sčasoma pa prevzame vlogo uma. Določeno rutino ste že tolikokrat ponovili, da telo samodejno ve, kako določene stvari početi bolje, kot to vedo možgani ali zavestni um. Preprosto vklopite avtopilota in preidete pod vpliv nezavednega, kar pomeni, da se naslednje jutro zbudite in ponovite iste stvari. Telo vas dobesedno vleče v isto predvidljivo prihodnost, ki temelji na stvareh, ki ste jih vedno znova počeli v isti, znani preteklosti. Mislite iste misli, potem pa sprejmete iste odločitve, ki vodijo k istim oblikam vedenja, ki ustvarjajo iste izkušnje, te pa porajajo ista čustva.

Sčasoma ustvarite vrsto trdnih nevroloških omrežij v možganih, telo pa na čustveni ravni navadite živeti v preteklosti – in ta preteklost postane vaša prihodnost.

Lahko bi rekli, da sta vaš um in telo v območju znanega – v isti predvidljivi prihodnosti, ki temelji na stvareh, ki ste jih počeli v isti znani preteklosti. V tej znani, gotovi prihodnosti ni prostora za neznano. Če bi se zgodilo nekaj novega, če bi se v vasem življenju v tistem trenutku odvilo nekaj neznanega, kar bi spremenilo isto, predvidljivo časovno premico vašega dne, bi vas ta motnja verjetno vznemirila. Najverjetneje bi se vam zazdela težavna in naravnost nadležna.

…………………

To, čemur namenjate pozornost, dobiva vašo energijo. V trenutku, ko pozornost namenite znanemu čustvu, sta vaša pozornost in energija v preteklosti. Če so ta znana čustva povezana z določenim krajem in časom, sta tudi vaša pozornost in energija v preteklosti. Zato vam energija iz sedanjega trenutka odteka v preteklost. Če začnete razmišljati o ljudeh, ki jih morate obiskati, stvareh, ki jih morate narediti, ter krajih, kamor morate iti v določenih obdobjih dneva, prežetega z rutino, pozornost in energijo »pretakate« v predvidljivo znano prihodnost. 

Vsa vaša energija je zdaj popolnoma vpeta v znane izkušnje na določenem odseku časovne premice. Ta energija ustvarja se več istih stvari, telo pa sledi umu, ki ga »popelje« proti istim dogodkom in nespremenjeni resničnosti.
Energija se presmerja iz sedanjega trenutka v preteklost in prihodnost.

Zato vam ostane zelo malo energije za ustvarjanje neznanih izkušenj na novi časovni premici.

Bi lahko telo sledilo umu v območje neznanega?

Če je to mogoče, bi morali svojo pozornost preusmeriti. S tem bi spremenili svojo energijo, kar bi od vas terjalo spremembo razmišljanja in čustvovanja.

Ta sprememba bi morala biti dovolj dolgotrajna, da bi se lahko zgodilo nekaj novega. Zadeva se utegne zdeti neverjetna, vendar je prav zares mogoča.

Povzeto iz knjige Anatomija duha >>