Kako postati bolj avtentičen: kaj moramo najprej ozavestiti in nato tudi živeti
V današnjih časih, ko smo z vseh strani prepljavljeni z ideali, pričakovanji in nenehnimi primerjavami, je težko ostati in biti avtentičen. Moramo biti pogumni, da smo to kar smo, in to je temelj notranjega miru in osebnega zadovoljstva. Pot do avtentičnosti se začne sicer veliko prej, kot si večina predstavlja, začne se pri ozaveščanju lastnih notranjih vzorcev.
Prepoznati, kaj je res naše
Marsikdo živi z idejami, prepričanji in vrednotami, ki jih je prevzel od družine, okolice ali družbe. Občutek, da “nekaj moramo”, pogosto nima nobene povezave z našimi resničnimi željami.
Prvi korak k avtentičnosti je zato iskreno vprašanje: Kaj je v meni res moje?
Kaj resnično občutim, želim, mislim – mimo tega, kar bi “moralo biti prav”? Šele, ko ločimo lastne želje od naučenih pričakovanj, lahko začnemo živeti bolj skladno sami s seboj.
Sprejeti svoje nepopolnosti
Avtentičnost ne pomeni popolnosti. Ravno nasprotno – zahteva pripravljenost, da pokažemo tudi tisto, kar je ranljivo, negotovo ali nepopolno. Ljudje pogosto skrivamo svoje napake, ker se bojimo, da bomo zaradi njih manj vredni. A prav sprejemanje sebe takšnega, kakršen si, je največja osvoboditev.
Ko se z nepopolnostmi ne borimo več, se nehamo pretvarjati in postanemo bolj resnični – tako do sebe kot do drugih.
Razumeti svoje strahove
Strah pred tem, da bi pokazali, kdo v resnici smo, je običajno povezan z izkušnjami iz preteklosti: strahom pred zavrnitvijo, kritiko, osramotitvijo ali posmehom.
Ti strahovi so pogosto močni, a nezavedni.
Zato je pomembno, da jih ozavestimo: Pred čim me je pravzaprav strah?
Ko strah dobi ime, izgubi del svoje moči. Lažje ga je opaziti kot notranji alarm, ne pa kot resničnost, ki bi jo moral človek upoštevati kot dejstvo.
Uskladiti misli, občutke in dejanja
Avtentičnost pomeni, da to, kar mislimo, tudi čutimo – in da to, kar čutimo, potem tudi izrazimo.
Večina ljudi je vajena potlačiti občutke ali prilagoditi vedenje, da se izogne konfliktom ali da zadovolji druge. Toda s tem sebi odvzamemo glas.
Bolj kot usklajujemo notranje in zunanje misli ter občutke, manj energije izgubljamo za pretvarjanje, več pa je ostane za ustvarjanje, odnose in osebno rast.
Vaditi iskrenost – najprej do sebe
Iskrenost ni vedno prijetna. Včasih nas sooči s stvarmi, ki se jim raje izognemo. Toda brez nje ni možna nobena sprememba.
Vprašati se moramo:
– Kako se zares počutim?
– Kaj res želim povedati?
– Katere meje drugi prestopajo, ker jih sam/a ne postavim?
Ko se navadimo, da sami sebi ne lažemo, postane pristno izražanje veliko lažje – in manj strašljivo.
Sprejeti, da nas ne bodo vsi razumeli
Eden največjih korakov k avtentičnosti je spoznanje, da ne bomo všeč vsem – in da je to povsem v redu.
Ljudje smo različni, imamo različna pričakovanja in okuse.
Avtentičnost je resničnost brez nepotrebne maske.
Živeti to, kar smo “spoznali”
Veliko ljudi veliko ve o sebi. Malo pa jih to znanje tudi živi.
Ozaveščanje brez dejanj ostane le dobra teorija.
Vsak dan lahko naredimo majhen korak: rečemo nekaj, kar bi prej zadržali v sebi; postavimo mejo, ki se nam zdi pomembna; priznamo občutek, namesto da ga potlačimo.
Avtentičnost se gradi z drobnimi, vsakodnevnimi dejanji, ne z eno veliko spremembo.
Praktične vaje za razvoj avtentičnosti
1. Vaja: “Kaj je res moje?”
Enkrat tedensko si vzemi 10 minut in odgovori na tri vprašanja:
-
Kaj sem ta teden naredil/a zato, ker sem to res želel/a?
-
Kaj sem naredil/a iz navade ali zato, da bi ugodil/a drugim?
-
Kaj od tega bi naslednjič želel/a narediti drugače?
Namen vaje je, da ločiš lastne želje od avtomatskega prilagajanja.
2. Vaja: Ugotavljanje čustev v realnem času
Večkrat čez dan se za trenutek ustavi in si postavi vprašanje:
“Kaj trenutno čutim?”
Ne razlagaj, ne analiziraj — samo poimenuj.
Čustva, ki jih ne znaš poimenovati, je praktično nemogoče avtentično izraziti.
3. Vaja: “Mikro iskrenost”
Vsak dan si izberi en trenutek, ko boš malo bolj iskren/a, kot bi bil/a običajno.
To je lahko:
Priznati, da si utrujen/a.
Povedati, da ti nekaj ni všeč.
Sprejeti pohvalo brez umikanja.
Majhne iskrene izjave krepijo notranjo varnost in samozaupanje.
4. Vaja postavljanja meja: “Stop, to ni v redu zame”
Premisli, katera situacija ali oseba v tvojem življenju pogosto prestopi tvoje meje. Nato si pripravi en preprost stavek, ki ga lahko uporabiš, ko se to ponovi. Na primer:
“Tega trenutno ne morem narediti.”
“To mi ni prijetno.”
“O tem bom še razmislil/a.”
Cilj ni konflikt, ampak občutek, da si sam/a na svoji strani.
5. Vaja za stik s telesom
Avtentičnost ni le mentalni proces — telo je pogosto bolj iskreno kot um.
Zato poskusi:
-
3 minute zavestnega dihanja,
-
zaznavanje napetosti,
-
ali krajšo raztezno rutino.
Ko telo sprostiš, lažje slišiš svoje resnične potrebe.
6. Vaja “pisanje brez cenzure”
Vsaj enkrat tedensko 5 minut piši brez presledkov, popravljanja ali razmišljanja, kaj “bi moralo biti napisano”.
Piši o čemerkoli, kar je v tistem trenutku v tebi.
Namen vaje ni ustvariti lep zapis, ampak razkriti, kaj se skriva pod površjem.
7. Vaja sprejemanja nepopolnosti
Naredi nekaj, pri čemer ne boš popoln/a — zavestno.
To je lahko objava brez desetih popravkov, kuhanje brez recepta ali iti nekam brez popolne priprave.
Ta vaja osvobaja pritisk ugajanja in krepi samozaupanje.
8. Vaja: “Kaj bi naredil/a, če se ne bi bal/a?”
Na koncu vsakega dne si zapiši eno stvar, ki bi jo naredil/a, če ne bi bilo strahu pred tem, kaj si bodo mislili drugi.
Morda boš katero od teh stvari sčasoma tudi res naredil/a — to pa je najmočnejši korak k avtentičnosti.
V branje ti priporočamo tudi knjigo Ne bodi, kar nisi >>
