»S pripisovanjem svoje sreče drugim nedvomno v prvi vrsti škodimo sebi, pogosto pa tudi tistim, ki jih imamo najraje.« Tako sem zapisala v uvodu zapisa Kako škodimo sebi, kadar pričakujemo, da nas morajo osrečiti drugi? in v zapisu predstavila tri načine, na katere si s tem pričakovanjem škodimo, tokrat pa poglejmo, kako s tem razmišljanjem škodimo drugim.

Pričakovanje, da nas bodo osrečili drugi, je eno tistih, ki nas spremljajo že od rojstva. Kot dojenčki smo namreč povsem odvisni od staršev in hitro se naučimo, da so prav oni tisti, ki poskrbijo za vsako našo potrebo. Ko smo lačni, nam dajo jesti, ko smo žejni, nam dajo piti, ko smo utrujeni, nas uspavajo, ko je treba zamenjati plenico, to uredijo. Nekako se nam začne dozdevati, da so ljudje okrog nas tam le zato, da skrbijo za zadovoljitev vseh naših potreb, zaradi česar smo zadovoljni in srečni. Težava nastopi, ko odrastemo, ne zavedajoč se, da smo zdaj sposobni svoje potrebe zadovoljiti sami in posledično tudi sami poskrbeti za svojo srečo. Tako še vedno vztrajamo v pričakovanju, da je to naloga drugih, s tem pa nevede škodujemo prav tistim, ki jih imamo najraje. Poglejmo, kako.

1. Občutki krivde

Občutke krivde spoznamo že kot otroci. Kadar se namreč ne obnašamo tako, kot si starši želijo, nam bodo hitro povedali, da sta »mamica in ati žalostna«. Zaključek, do katerega pogosto pridejo otroci, pa je: »Jaz sem odgovoren za srečo staršev in jaz sem kriv, da sta mamica in ati žalostna ali slabe volje.« Že kot otroci nezavedno pričakovanje staršev, da jih bomo osrečili, zelo hitro ponotranjimo in ga prenesemo tudi na druge osebe – brate in sestre, stare starše, učitelje, trenerje in tudi prijatelje. Tako je sklenjen začarani krog, v katerem se vrtimo, vse dokler verjamemo, da so drugi odgovorni za našo srečo, mi pa za njihovo. Trudimo se dobivati dobre ocene, da bodo starši in učitelji srečni, vpišemo se na šolo, ki so nam jo izbrali straši, zato da jih ne bomo razočarali, se trudimo ugajati prijateljem, sodelavcem in celo neznancem, le zato, da ne bodo slabe volje, in se borimo z občutki krivde, kadar nam kljub vsemu trudu ne uspe. Ob vsem tem nikoli niti ne pomislimo, da smo pa morda odgovorni le za svojo srečo, ne pa tudi za srečo drugih.

OGLAS

2. Moje potrebe in želje niso pomembne

Kadar smo ponotranjili pričakovanje, da moramo osrečiti druge, delamo stvari le zato, ker verjamemo, da jih moramo, njihov osnovni namen pa je osrečiti druge. Takrat se ne sprašujemo, kaj je tisto, kar se zdi pomembno nam, sebe, svoje potrebe in želje potisnemo na stranski tir, v ospredje pa postavimo druge in njihove želje. Če to počnemo dovolj dolgo, se bo prej ali slej v nas prebudil notranji nemir, ki nas bo opozarjal, da je čas, da pogled usmerimo tudi nase. Nič ni narobe, če si želimo ugoditi drugim, a če ob tem stalno čutimo pritisk in krivdo, kadar tega ne storimo, je to znak, da smo svoje potrebe zanemarili. Odlični pokazatelji, da smo sebe postavili na zadnje mesto, so tudi pogosto nezadovoljstvo, nezmožnost odgovoriti na vprašanje, kaj v tem trenutku potrebujem zase, da bom zadovoljna in srečna, ter stalna prezaposlenost z opravki, povezanimi s skrbjo za druge.

3. Nisem dovolj dober

Pogosti občutki krivde lahko privedejo do kreiranja prepričanja, da takšni kot smo, nismo dovolj dobri. Zato se še bolj trudimo ugajati in iščemo potrditve zunaj sebe, kajti le kadar dobimo pohvalo ali priznanje od drugih, nam to da zadoščenje, ki pa nikoli ne traja dolgo. Prepričanje, da nismo dovolj dobri, ni nič kaj lepa popotnica za življenje, saj v skladu z njim verjamemo, da so drugi tisti, ki določajo, kdaj smo dovolj dobri, lepi, uspešni … ter da je naša vrednost odvisna od mnenja in potrditve drugih. Naše življenje je polno dvomov in nezadovoljstva, saj karkoli naredimo, ne naredimo dovolj ali dovolj dobro. Vsako mnenje drugih, ki ni v skladu z našim, v nas zaseje nov dvom in poraja vprašanji, kaj pa če imajo prav, kaj pa če bi res moral/-a ravnati drugače.

Kako vedeti, ali smo ponotranjili pričakovanje, da so drugi odgovorni za našo srečo?

Lep pokazatelj je razmišljanje v stilu: »Če bi me imel rad, bi se spremenil,« »Če bi bila pomembna zanj, bi naredil, kar ga prosim oz. želim.« Če se zalotite v tem razmišljanju, verjamete, da so drugi tisti, ki vas morajo osrečiti, kadar pa se zalotite v razmišljanju: »Moram to narediti zanj ali zanjo, to je moja dolžnost,« verjamete, da ste vi tisti, ki morate osrečiti druge.

Obe pričakovanji nam lahko precej zagrenita življenje, a vendar se da obe tudi odpraviti. To, da se ju zaveste, je prvi korak, z nekaj dela na sebi pa bosta kmalu le še stvar preteklosti.

Z ljubeznijo.
Petra