S pripisovanjem svoje sreče drugim, nedvomno v prvi vrsti škodimo sebi, pogosto pa tudi tistim, ki jih imamo najraje. Verjamem, da smo se s tem v eni ali drugi vlogi srečali že vsi – lahko smo bili v vlogi tistega, ki je verjel, da nas bodo osrečili drugi, ali v vlogi tistega, ki je verjel, da mora druge osrečiti.

Tako ena kot druga vloga sta škodljivi, le načini, na katere si z njima škodimo, so različni. V današnjem zapisu poglejmo, kako škodimo sebi, kadar verjamemo, da nas morajo osrečiti drugi, v naslednjem zapisu pa se bom osredotočila na to, kako s tem pričakovanjem, škodimo prav tistim, ki jih imamo najraje, saj ti pogosto naše pričakovanje ponotranjijo in posledično verjamejo, da so odgovorni za našo srečo ali nesrečo. A kot že zapisano, najprej poglejmo nekaj načinov razmišljanja, s katerimi škodimo sebi, kadar verjamemo, da nas morajo drugi osrečiti.

1. Ni jim mar zame

Na osebnih svetovanjih sem neštetokrat že slišala eno od različic izjave »ni jim mar zame«. Tako si namreč razlagamo vedenje drugih, kadar ne želijo ali zmorejo narediti tistega, kar od njih pričakujemo, oz. kadar ne naredijo tistega, kar verjamemo, da bi nas osrečilo. Ko nekdo ne pospravi za seboj, čeprav smo ga to že ničkolikokrat prosili, ko ne pomaga pri kuhanju kosila, ko se ne zahvali, ko ne pokliče in ne piše … vse to si razlagamo, kot da tej osebi ni mar za nas in se ob tem seveda ne počutimo nič kaj dobro. Kot da bi bil celoten namen obstoja drugih le ta, da skrbijo za našo srečo s tem, da se vedejo točno tako, kot mi od njih pričakujemo. S tem razmišljanjem torej produciramo le svojo nesrečo in nezadovoljstvo.

OGLAS

2. Le kaj si bodo mislili drugi

To razmišljanje je pogosto v odnosu starš in otrok. Le kaj si bodo misli drugi, če moj otrok ne bo pozdravil, če se ne bo zahvalil, ko nekaj prejme, če ne bo sedel pri miru za mizo, ipd. Seveda si vsak starš želi, da bi se otrok vedel v skladu z načeli lepih manir, a pričakovati, da se bo tako vedel vedno in povsod in temu pripisovati svojo srečo, je kljub vsemu malce utopično. Konec koncev smo bili tudi sami nekoč otroci. In upam si trditi, da smo bili mnogi izmed nas v vlogi tistega, ki je verjel, da je sreča staršev odvisna od nas in občutki krivde, ki smo jih doživljali, kadar starši z nami niso bili zadovoljni, niso bili prav nič prijetni. Torej s pripisovanjem svojo sreče ali nesreče vedenju otroka, delamo škodo ne le njemu, temveč tudi sebi, saj je prav to pričakovanje tisto, s katerim prav tako produciramo svojo nesrečo in nezadovoljstvo in slabšamo odnos s tistimi, ki jih imamo najraje.

3. Nočem ga/jo/jih izgubiti

Ljudi, ki so nam pomembni, nočemo izgubiti. Konec koncev verjamemo, da so ključnega pomena za našo srečo in si posledično želimo, da ostanejo del našega življenja. Ironija pa je, da prav s tem svojim pričakovanjem, slabšamo odnose s tistimi, s katerimi si najbolj želimo biti povezani. Verjamem, da se večina izmed nas ne počuti prav dobro ob ljudeh, ki nam pogosto govorijo kaj bi morali narediti, kako bi se morali vesti in kako bi se morali spremeniti. Prej ali slej se bomo od teh ljudi začeli umikati, saj se bo v nas čisto tiho prikradel občutek nesprejetosti. Enako bodo storili tudi tisti, od katerih vede ali nevede zahtevamo, da nas osrečijo. Nihče namreč ne mara občutka nesprejetosti. Prav tako nismo navdušeni nad tistimi, ki jih doživljamo, kot da nas želijo spremeniti.

»Če se nehaš spreminjati, nehaš živeti,« je zapisal nemški pisatelj in teolog Rainer Haak. Rekla bi, da tudi med čakanjem na osrečitev s strani drugih nehamo živeti. Naše življenje postane neprestan boj, poln notranjega nezadovoljstva in nemira. Če smo s svojim življenjem nezadovoljni, je na nas, da ga spremenimo. Nikar ne pričakujmo, da se bodo spremenili drugi le zato, da bomo srečni mi. Konec koncev to ni njihova naloga, temveč naša.