Ne to, kar misliš o sebi, da misliš, temveč to, kar živiš in ustvarjaš, bolj jasno kaže tvojo samopodobo. Tudi sama včasih temu nisem verjela.
Čeprav se verjetno prav nihče ne rodi z nizkim samozaupanjem in samospoštovanjem, mnogi ljudje v interakciji z okoljem že v zgodnjem otroštvu o sebi ustvarimo nezdravo samopodobo. Če nam starši oz. skrbniki v zgodnjih letih našega otroštva niso nudili ustreznih povezav, spodbud, potrditev in pomoči pri premoščanju razvojnih ovir, večina od nas ni razvila zdrave podobe o sebi. Ta je mnogim od nas usodno zaznamovala naše življenje. Ko se tega zaveš, stvari lahko spremeniš.
Kaj pravzaprav je samopodoba?
Samopodoba v osnovi vključuje sklop zaznav, misli in predstav o sebi, o tem, kdo in kaj smo. V osnovi to, kar o sebi resnično verjamemo, tudi doživljamo v interakcijah s svetom. Izziv je tako spoznanje, da lahko o sebi zavestno mislimo dobro in smo pozitivno naravnani, vendar če to hkrati ni resnica spoznanja našega nezavednega, tega v izkušnjah in rezultatih svojega življenja resnično ne doživljamo.
Kako rezultati v življenju posameznika odražajo zdravje njegove samopodobe?
Oseba z »zdravo samopodobo« zaznava svojo osebnost, sposobnosti in potrebe objektivno. Sposobna je vzpostavljati zdrave in vzajemno zadovoljive medsebojne odnose, ne potrebuje nenehnega odobravanja s strani drugih, niti svojega mnenja ne vsiljuje drugim. Zastavlja si izpopolnjujoče cilje in jih uresničuje. Zna postaviti meje, reči ne, in navedeno tudi sprejeti s strani drugih. Sprosti rešuje svoje probleme in težave, je pogumna in se uči iz svojih »napak in zmot«. Sebe in druge zaznava objektivno, zmore čutiti, razmišljati s svojo glavo in izražati svojo resnico, kot tudi sprejeti in spoštovati resnico drugih. Sebe sprejema takega, kot je, kar je osnova za sprejemanje drugih. To je samo nekaj sposobnosti oseb z zdravo samopodobo.
Nasprotno ljudje z nezdravo samopodobo večino navedenega ne zmorejo. So občutljivi za mnenja in odnose drugih do njih (vsaka pripomba, nestrinjanje, odklonitev za njih pogosto pomeni obliko nespoštovanja), kar jih pogosto jezi ali žalosti, čeprav tega ne pokažejo in se skrivajo za svojo »masko«. Redko zmorejo vzpostaviti dolgotrajnejše zdrave in vzajemno zadovoljive odnose. Varnost gradijo na posedovanju in nadzoru drugih. Tega nekateri izvajajo vidno, drugi pa prikrito, pogosto z manipulacijo.
Kako oblikovati svojo zdravo samopodobo?
Sama uporabljam zavesten proces samospoznanja in odkrivanja avtentičnega jaza in prečiščenja nezavednih programov.
Ko začnemo spoznavati sebe ugotovimo, da mnogi nezavedni programi, ki v nas poustvarjajo določena čustva in samodejne ozdive, temeljijo na naših notranjih kompleksih. Med najpogostejšimi prepoznamo kompleks manjvrednosti, ki ga v življenju posameznika, odvisno od oblike programa, lahko spremljajo čustva jeze, sramu, krivde, nemoči, strahu, dvoma in nezaupanja vase. Ta čustva pogosto sprožajo »nezavedne misli oz. prepričanja«, ki smo jih pogosto v svojem otroštvu sprejeli o sebi, drugih ljudeh in svetu.
Pot k sebi, morda tudi tebe vodi najprej v prepoznanje tega, kar nisi. Ljudje sebe pogosto sploh ne poznamo. Poznati sebe pomeni tudi, da poznaš tudi svoje avtentične vrednote (namesto tistih, ki si jih prevzel od drugih), talente, osrednje sposobnosti in značajske lastnosti, temperament, potrebe, želje in nenazadnje tudi svojo vizijo življenja, ki ga želiš živeti in svoje mesto in prispevek v njej.
Alternativa spoznanja in zavedanja sebe je, da v svojem življenju ne živiš sebe. Kljub temu, da si lahko uspešen, te tvoji dosežki ne izpopolnijo in osrečijo. Prvi znaki so pogosto nezadovoljstvo, potem sledijo razne izgube in če tudi to spregledamo se mnogi prebudimo šele, ko enkrat resno zbolimo ali izgubimo nekaj, kar nam je resnično vredno.
Ne glede na stanje je z vidika duše vse zgolj izkušnja. Njena naloga je, da sebe spoznaš, živiš in uresničiš. Kot pravi Sokrat: Ko spoznaš sebe, lahko premakneš meje svojega sveta.
Pa začniva: Kdo misliš, da si? Si to resnično ti? Kako ti to odraža tvoje življenje? Če nisi to, kar misliš, da si, kdo potem si?
