Karmična izbira staršev

OGLAS

“Ko je duša izbrala starše, se pogostokrat zgodi, da teh kot takšnih sploh ne more sprejeti. Oče npr. je lahko povsem pasiven, ni ga doma, ker je ves čas na službeni poti, če pa je doma, bere časopis, ni aktiven pri vzgoji in ne ukrepa. Lahko se celo zgodi, da je oče zapustil družino ali pa je umrl, to pa pušča velike posledice na otroških dušah, ki imajo težave z lastno identifikacijo, in se npr. sprašujejo: kdo in kaj je avtoriteta, kakšne so značilnosti moškega dela sveta, kateri poklic naj opravljamo itd. Ali pa je mati tista, ki je ima hud kompleks manjvrednosti in nezavedno pritiska na svojega sina, naj vendarle on kaj pokaže v življenju, predvsem pa je pomembno to, kar je ona želela od njega – v poklicnem ali statusnem smislu. Z njim zavestno ali nezavedno manipulira, kajti na vsak način želi izraziti svoj kompleks manjvrednosti in ga na nek način zakriti pred drugimi ljudmi, hkrati pa »dvigniti« sebe.

Kako se lahko zgodi, da duša najprej izbere svoje starše, potem pa jih ne more sprejeti? To se zgodi samo zato, ker holistično ne sprejema same sebe, to je v vseh pozitivnih in negativnih vidikih. Duša ne vidi, da je za vse sama kriva, ne vidi, da ima natanko takšne starše, kot jih za svoj duševni razvoj potrebuje, pa četudi je življenje z njimi praktično »neznosno«.

Jezus Kristus je rekel: »Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo!« in še: »Ne upirajte se hudobnežu, ampak če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo!« in še: »Odpustite svojim sovražnikom, saj ne vedo kaj delajo.« Na prvo žogo so to sami popolni absurdi, če pa o tem malo globje razmislimo, vidimo, da se za temi reki skrivajo modre misli in neverjetna moč kozmične ljubezni. Nadalje lahko ugotavljamo, da obstaja vrsta analogij, npr.: najboljša hrana je najbolj škodljiva za telo, najbolj grenko zdravilo je najučinkovitejše, velika bolečina lahko ozdravi najbolj bolno dušo, življenjske krize so vir največjega duševnega napredka, odpuščanje je sprostitev notranjih (nezavednih) blokad v duši itd.

OGLAS

V teh naukih se skriva odgovor na vprašanje, kako sprejeti »nesprejemljive« starše! Ne gre pozabiti, da se duša huduje nad tem, da si je sama izbrala takšne starše, potem pa jih ne more sprejeti! Problem je pogosto tudi v tem, da se inkarnirana duša ne zaveda, da je sama izbrala starše. V primeru, da so starši neljubeči, negativni, škodljivi, problematični, težki in kruti, bi si morala inkarnirana duša pravzaprav »čestitati«, da je takšne izbrala, saj to pomeni zelo velik in hiter napredek duše na kvalitativni ravni. Inkarnirana duša naj bi sprejela svojo usodo oziroma svoje poslanstvo in naj se ne bi hudovala nad njo! To je seveda veliko lažje reči kot pa storiti, kajti zelo težko je kompenzirati negativne izkušnje, katerih je inkarnirana duša deležna v stiku s takšnimi starši.

Če hoče duša rešiti ta problem, potem mora sama sebi odpustiti, da si je izbrala takšne starše. Zelo pomembno je, da se duša kot taka sprejme v celoti, skupaj s svojo senco (po Carlu G. Jungu) in se usmili sebe in svojih staršev. Odpuščanje je v takšnih primerih edina možnost preseganja notranje konfliktnosti, s katero je v tem kontekstu soočena. Odpuščanje ima dve smeri delovanja, in sicer: odpuščanje drugim in odpuščanje sebi. Odpuščanje drugim je običajno doživeto na zavestni ravni, medtem ko je odpuščanje sebi velikokrat doživeto na nezavedni ravni.

Ker duša odpuščanja sebi ne zaznava kaj dosti, je mnenja, da ni nič hudega, če ne odpusti drugim. Poudariti je treba, da marsikatera duša ne more dojeti, da je odpuščanje drugim hkrati tudi odpuščanje sami sebi. Zato ker duša veže nase veliko negativne energije v obliki hude zamere, blokira in škoduje predvsem sami sebi, posledice pa so pogosto tudi zelo težke, npr.: slabo počutje, nemir, nezadovoljstvo, jeza, bes itd. Ker ne more ugotoviti, od kje prihajajo težave, se pogosto zgodi, da duša projicira negativne energije na druge ljudi, s čemer povzroča v odnosih nove zamere in medsebojne razdore.

Bolj ali manj je znano, da imajo destruktivne težnje nizko entropijo, zato so zelo škodljive vsem ljudem, predvsem pa njihovim »prenašalcem«. Tisti, ki dolgo časa »nosi s seboj« negativne oziroma destruktivne potenciale, lahko prej ali slej zboli za hudo boleznijo, kar je v skladu s pregovorom: »Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade.« Vse, kar duša stori »slabega« drugim, prej ali slej to »doživi na svoji koži«. Takrat se začne zavedati tudi reka: »Ne stori drugemu tisto, česar sam ne maraš!«”

Mario Baar, del članka Karmična izbira staršev

Članek bo v celoti javno predstavljen na 8. Akademiji Instituta IPAL: Izbira staršev in postavitev družine (10. 2. 2018) in objavljen v istoimenskem zborniku.