Pred kratkim sem dobila občutek, da mi je zrasla zadnjica. Kako sem to ugotovila? Telovadim manj kot ponavadi in rezultat je tukaj.
Če bi se zatekla k svojemu fantu, ga vprašala ali imam veliko zadnjo plat ter mu malo pojokcala, bi mi itak diplomatsko odgovoril: »Tvoja ritka je ful seksi.« Za par minut bi bila potolažena in nato bi spet padla nazaj v svoj stari vzorec. Niti pomisliti ne upam, kako bi moja tazadnja kipnila še naprej.
Pot pod noge in potno čelo je edina rešitev! Trening, trening in še enkrat trening! Rezultati se pokažejo v roku enega tedna. Mogoče do takrat še ni idealne slike, a razlika je definitivno opazna.
Kdor dela na sebi, ima vidne rezultate. Ljudje se razlikujemo: eni bi radi nekam prišli, bi radi nekaj dosegli, medtem ko drugi dejansko sledijo svojim željam in živijo tako kot hočejo. Tukaj je bistvena razlika.
Delo na sebi ni predelovanje in konzumiranje teorije, delo na sebi se začne, ko se začnemo potiti. Ko čutimo nervozo brez razloga in ne vemo, kam bi se dali. Takrat je priložnost za preobrazbo!
Večina ljudi si misli, da bo malo preusmerila misli, začela v ljudeh gledati dobro in življenje bo postalo pravljica. Če še ni pravljica, še vseeno vztrajajo pri lepih mislih, čeprav od znotraj razpadajo. Če še nimajo partnerja, trenirajo potrpežljivost, namesto da bi šli v akcijo. No, to je primer, ko človek misli, da dela na sebi.
Kar tema mi pade na oči, ko mi kdo izjavi, da dela na sebi več kot 10 let, a se še zmeraj vrti v začaranem krogu. Ta isti človek še dopušča, da mu drugi govorijo, kako se bo rit sama zmanjšala. Če si jo vizualiziramo manjšo, se bo nekega dne zmanjšala. Ne bo se! Zmanjšala se bo, ko se bomo dvignili iz fotelja, obuli copate in se pognali v hrib. Takrat ko bomo komaj dihali in čutili turbo utrip, takrat se bo zadnjica zmanjšala!
Preobrazba se torej začne, ko začnemo trpeti. Ker se ljudje trpljenja otepamo z vsemi štirimi, nas zaradi tega doleti še več trpljenja. Vsaj zame predstavlja čakanje v istih vzorcih brez očitnih življenjskih sprememb najvišje možno trpljenje.
Trpljenje ne traja dolgo. Ljudje smo pač tako narejeni: ko se usmerimo proti spremembi, se telo in um upreta. Takrat se začne trpljenje. Če tisti čas ostanemo odločeni in usmerjeni k spremembi, se bomo znebili kakšnega starega vzorca, odpustili kakšno neprijetno čustvo in šli k uspehu.
Stari vzorci so namreč tako močni, da nas v procesu preobrazbe napada tesnoba, nevera, strah, obup in še kaj. V tem času je potrebno le preživeti in se ne vdati.
Pri hujšanju je podoben princip: najprej dieta. Potem se telo in um upreta. Zmanjka nam volje do življenja, pade nam energija. Pri športni aktivnosti ne najdemo motivacije, smo brez sape, srce razbija, da hoče pobegniti iz telesa, itd. Po določenem obdobju se telo na spremembe navadi in vsega trpljenja je konec.
Spremembe so več kot očitne: počutimo se bolje, izgledamo bolje, sčasoma nam začenja tekniti lahka hrana, če izpustimo rekreacijo, pa čutimo, kot da nekaj manjka. Tako neverjetno se naše telo in naš um po določenem kriznem obdobju prilagodita.
Ista zgodba je pri procesiranju starih vzorcev in prepričanj, ki nas v življenju bremenijo. Najprej pademo v odpor. Nato smo jezni na cel svet, da se ravno zdaj to nam dogaja. Občutek je podoben tistemu, kot da nam kdo menjava kožo. Marsikaj je potrebno pretrpeti, da se sprememba pokaže v našem življenju.
Če se bojiš trpljenja, če se bojiš iti preko sebe, če imaš veliko potrebo po jamranju in jokcanju, potem zagotovo spadaš med populacijo, ki misli, da dela na sebi.
Tisti, ki dejansko dela na sebi, pozna občutek. Tisti človek že pričakuje, da ga bo kdaj stisnilo v kot in iz tega ne dela slona. Tisti človek je hvaležen in zadovoljen v svojem življenju. Gre naprej in se ne ozira naokrog.
V življenju si vsak narekuje svoj tempo razvoja. Če delaš velike korake in korenite spremembe, moraš biti pripravljen/a tudi na bolečino in odpor uma in telesa. Veliki koraki te pripeljejo hitreje do cilja.
Tisti, ki govori, da je bil že na vseh možnih delavnicah, svetovanjih in pri vseh možnih gurujih, a mu nihče ne pomaga, se boji samega sebe. Boji se padca in boji se tesnobe, ki sta ključna pri vsaki spremembi.
Torej, kako veš, kdaj si v razvoju in kdaj nisi? Če te pere in podira po tleh, si definitivno na poti razvoja in že žanješ rezultate: večji mir, večja vizija, zaupanje vase, sprejemanje ljubezni, itd.
Za spremembe moramo biti motivirani. Ko peče, skeli in ko se potiš, je samo vprašanje časa, kdaj boš prišel/la na cilj.
