Danes sem sanjala zelo sporočilne sanje. V njih sem želela nekam iti, točno sem vedela kam in po kaj in ob meni so se ves čas pojavljali ljudje, ki so mi pri tem želeli pomagati. Na zelo različne načine. Ponudili so mi svoj dom za prenočišče, mi spekli kruh, imeli zanimive pogovore, mi ponudili, da me peljejo kamorkoli … Vsi so bili zelo prijazni in nasmejani. Sprejela sem njihovo pomoč, jedla, kar so mi pripravili, poslušala, kar so se pogovarjali, sprejela prevoz. Dokler nisem, ko sem se že nekaj časa vozila naokoli v tistem njihovem belem kombiju, dojela, da mi pravzaprav ne želijo pomagati. Da v resnici delajo vse, da me odvrnejo od poti, po kateri sem hotela iti sama in peš. Da delajo vse, da me odvrnejo od tistega, ki sem si res želela in mi navidezno prijazno ponujajo vse drugo. In da so vsi pogovori med njimi zrežirani, da govorijo točno tisto, ker želijo, da slišim, da bi si premislila in ne šla naprej, tja, kamor me je klicalo srce.
V enem trenutku sem v mislih prevrtela film nazaj in videla, kako sem bila ves čas opazovana, kako so me lovili na vsakem koraku in me skušali zavesti. Počutila sem se kot bi na velikem platnu gledala svoj lasten Trumanov Show. Takrat sem prosila, naj ustavijo kombi, da skočim v trgovino. Ni jim bilo prav, ker so začutili, da sem jih razkrinkala, čeprav z besedami nisem rekla ničesar. Potegnili so še zadnjega jokerja in mi skušali zbuditi občutek krivde, mi očitali, da sem nehvaležna, da ne cenim njihovega truda. Nisem se pustila motiti, ker sem uvidela Resnico. Šla sem ven iz kombija, takoj našla stopnišče in se namenila v višje nadstropje, ne da bi se enkrat samkrat ozrla nazaj. Vedela sem, da vsi vemo, da se nikoli več ne bom vrnila nazaj.
Ko sem se zjutraj zbudila, sem točno vedela, kaj mi je želelo povedati moje nezavedno. Popolnoma jasno sem uvidela, kako sem bila zadnje dni čustveno zmanipulirana na izjemno subtilen način. In čeprav sem ravno na tovrstno manipulacijo pred kratkim opozorila nekoga drugega, je sama pri sebi nisem takoj prepoznala. A tako kot sem vedela v sanjah, vem tudi v »realnem« življenju, čemu moram reči ne in kam se ne bom več vračala. Ker imam do vsake manipulacije ničelno toleranco. Tudi do tiste znotraj sebe!
»V enem trenutku sem v mislih prevrtela film nazaj in videla, kako sem bila ves čas opazovana, kako so me lovili na vsakem koraku in me skušali zavesti. Počutila sem se kot bi na velikem platnu gledala svoj lasten Trumanov Show.«
Zadnje mesece je bilo v mojem življenju manipulacij na različnih nivojih zelo veliko. Od tistih navadnih, ki so prozorne na prvi pogled, do tistih, zavitih v celofan, ki se skušajo pokazati kot dobronamerne, pa do tistih, ki se dogajajo na energijskih nivojih in jih je najtežje prepoznati in dokazati. Nekatere, sploh tiste zadnje, sem zelo močno občutila tudi na lastni koži. Ampak zdaj sem hvaležna, ker sem se zaradi njih izmojstrila v boljšo različico sebe in se od njih veliko naučila. Tudi to, kako energija manipulacije deluje in kako se na koncu vedno vrne nazaj tja, od koder je prišla. Tako ali drugače. Za to poskrbi kozmični red sam po sebi.
Priznam, najprej sem bila jezna, ko sem videla, kako nekateri ljudje zavestno in namerno uporabijo različne manipulativne metode samo zato, da bi dosegli svoje cilje, svojo korist in jim pri tem ni niti malo mar, kakšno škodo s tem povzročijo drugim. Potem sem ugotovila, da jeza ne bo rešila ničesar. In sem začela raziskovati, predvsem skozi svoje lastne izkušnje, zakaj nekateri ljudje postanejo manipulatorji in zakaj drugi dovolijo, da so zmanipulirani. Ugotovila sem, da je meja med obema poloma pravzaprav zelo tanka. Da lahko zelo hitro prestopiš iz ene strani na drugo. In da so v resnici tudi največji manipulatorji zmanipulirani, le da se največkrat ne zavedajo, kdo njih drži v šahu, s čim se igrajo in kakšen račun bodo dobili na koncu.
Manipulacija najpogosteje pride do nas skozi dvoje vrat.
Prva vrata so naše globoke rane, neozdravljene bolečine ali travme, potlačeni strahovi, zamere, naša neizpolnjena hrepenenja, neizživete želje, zadušene potrebe … To je »material«, s katerim se manipulacija hrani in preko tega nas lahko prevzame. Povzroča nam občutke, da nismo dovolj dobri … okrepi strahove, da si ne upamo narediti ničesar … priliva ogenj na našo jezo, da ne moremo spustiti zamer … nas zadržuje v nezdravih odnosih in navezanostih, da bi dobili vsaj drobtinico ljubezni, pozornosti, potrditev, da smo v redu … V tovrstno manipulacijo nas lahko ujamejo drugi (čeprav se moramo zavedati, da to lahko naredijo samo, če in dokler to na nekem nivoju dovolimo tudi sami!) in na isti način se lahko v manipulacijo ujamemo tudi sami. Torej zmanipuliramo sami sebe in v tej samo-manipulaciji ostanemo leta in leta, ker jo je včasih težko odkriti, še težje pa si jo je priznati in jo opustiti.
Druga vrata, skozi katera zelo rada vstopa manipulacija, pa je naš izjemno močan in neobvladan ego. Tisti, ki se je pripravljen prodati za moč, vpliv, oblast ali denar. Pri teh vratih se energija manipulacije hrani na drugačen način. Da nam vedeti, da smo nekaj posebnega, nekaj več kot vsi ostali … da imamo posebne naloge, posebne moči, posebne pravice … da smo priviligirani, da razumemo več … da se lahko »igramo« z drugimi, z energijami, z naravo … Tovrstni manipulaciji so v starih časih ljudje rekli podpis pogodbe s hudičem, kar niti ni daleč od resnice. Ljudje, ki jih tovrstna manipulacija potegne vase, lahko hitro postanejo manipulatorji, ki vse ostale vidijo samo kot orodje in so jih za svoje cilje pripravljeni uporabiti, zlorabiti in tudi žrtvovati.
»Prva vrata, skozi katera do nas vstopa manipulacija so naše globoke rane, neozdravljene bolečine, potlačeni strahovi, zamere, naša neizpolnjena hrepenenja, neizživete želje, zadušene potrebe. Druga vrata pa so naš neobvladan ego, tisti, ki bi se prodal za moč, vpliv, oblast ali denar.«
In tako se igra manipulacije vodi že od začetka človeštva. Manipulator najde žrtev, jo ujame zaradi njegove bolečine in jo zlahka uporabi za svoj cilj. Žrtev to (nezavedno) dovoli, ker misli, da itak nima druge možnosti. Če pogledamo malo širše, lahko ugotovimo, da se skozi različne inkarnacije vloge manipulatorjev in žrtev verjetno celo izmenjujejo, zato da vsi dobimo vse izkušnje. Ampak kaj smo se iz tega kot človeštvo naučili? Nič. Še vedno imamo nesmiselne vojne, konflikte z drastičnimi posledicami, za katere nihče ne ve, zakaj in kdaj so se sploh začeli, še vedno imamo nepravično razporeditev virov na našem planetu … še vedno torej dovoljujemo igro manipulacije in še vedno igramo vloge žrtve. Zakaj? Ker je tako lažje …
Ampak tako kot smo enkrat dovolili, da se je ta igra sploh začela, imamo tudi možnost, da jo končamo. Najprej pri sebi, v svojem mikrokozmosu. Tukaj in zdaj! Ne, da čakamo, da bo to prvi naredil partner, sodelavka ali pol soseske. Kako?
Tako, da začnemo zavestno opazovati sebe. Da prepoznamo svoje neozdravljene bolečine, tudi tiste najbolj potlačene in jih ozdravimo. Da prepoznamo svoje (samo)manipulacije, zaradi katerih dopuščamo »iluzije«, tako naše osebne, kot globalne. Da naredimo stvari prav, ne samo pri velikih odločitvah, ampak tudi v vsakodnevnih situacijah! Tudi, če je ta pot težja in tudi takrat, ko nas življenje stisne in bi bilo veliko lažje reči: »Mah, saj vsi delajo tako, zakaj bi jaz drugače«.
Kaj je prav, namreč globoko v sebi vemo vsi, prav tako, kaj je narobe. To imamo zapisano v našem božansko-človeškem DNK-ju in v resnici je samo od nas odvisno kdaj, kolikokrat in zakaj imamo koga (ali sebe) za norca.
