Kdo ima prav – intelekt ali srce?

Brezčasno vprašanje o tem, kdo ima prav – srce ali um/intelekt si lahko odgovorimo tako, da podrobno analiziramo poznano situacijo, v kateri smo se verjetno že vsi ničkolikokrat znašli:

S prijateljem/ico se dobimo na pijači, kjer pa nam le ta začne pametovati z nečim, kar se sicer sliši resnično, vendar pa nam s pametovanjem vzbuja nekakšen utesnjen občutek zaradi česar mu/ji nikakor ne moremo dati prav. Zakaj ne?

Čutimo, da nekaj manjka. Nekaj, zaradi česar se pogovor zdi kot enostransko pametovanje. Čutimo, da se dogaja nekaj, kar se ne bi smelo dogajati. Nekaj, za kar se “nismo prijavili”. Počutimo se, da nam je vsiljena volja. Sogovornika/co tudi ne moremo pogledati v oči. Ne vemo kako bi reagirali, zato se pretvarjamo, da nas povedano zanima. Postajamo nestrpni, zato se želimo čimprej izvleči iz situacije, obenem pa vseeno pazimo, da s tem prijatelja/ico ne bi preveč prizadeli.

OGLAS

Kaj pa je tisto, kar manjka? Zakaj občutek, da se nekaj ne bi smelo dogajati oziroma da nam je vsiljena volja? In zakaj strah, da bi nekoga prizadeli? Ker je imel vseeno prav ali je razlog nekje drugje? Poiščimo odgovore na ta vprašanja in posledično na vprašanje – kdo ima prav, intelekt ali srce.

Vedno imamo na voljo dve možnosti

V vsakem trenutku vsakega dne imamo na voljo dve možnosti – da izhajamo iz srca ali pa ne. V slednjem primeru izhajamo na primer iz strahu, jeze, frustracije, krivde, dolgčasa, občutka manjvrednosti, iz spomina oziroma na splošno – iz uma/intelekta.

Srce/ljubezen je neskončen stvarnik – torej upošteva neskončno možnih prihodnosti. Kadar sogovornik izhaja iz srca, v nas zato vzbudi občutek, da je ena izmed prihodnosti tudi tista, kjer je vse v redu. V vseh ostalih omenjenih situacijah pa tega občutka ne dobimo zaradi česar sogovorniku instinktivno ne moremo dati prav. 

Kadar manjka ljubezen, takrat torej čutimo, da nekaj ni prav. Oziroma da se dogaja nekaj, kar se ne bi smelo dogajati.

“Daj si kapo na glavo, če ne se boš prehladil,”

…nam na primer iz strahu veli zaskrbljena mati. Stavek, ki se nam na prvi pogled mogoče sliši resničen, vendar pa naši materi vseeno ne moremo dati prav. Ko se poglobimo v situacijo, ugotovimo, da mati ni upoštevala možne prihodnosti, kjer se nismo pokrili s kapo, pa se vseeno nismo prehladili. Naše srce ji zato ne more dati prav.

Posledično bomo materi (ki nima prav) instinktivno kljubovali. Ne bomo se pokrili s kapo ali pa bomo uporabili trak, naušnike, ruto, kapuco. Karkoli drugega v glavnem.

Ironično je večji razlog za prehlad mraz, ki prihaja od znotraj. Tisti, ki ne govori iz srca, si namreč z energijo ljubezni ne “ogreje” grla (in povezanih organov-ušes, nosu) … in se prehladi. V tem primeru je to naša mati.

S pametovanjem le še bolj zakopljemo resnico

Na primer, da smo ravno prebrali članek raziskovalnega novinarja, ki je odkril, da je do neke krize prišlo zaradi zarote in ne zaradi spontanega razpleta dogodkov, kot so nam povedali v medijih. Če bomo s to novico pametovali (brez srca) našim prijateljem, nam ne bodo mogli dati prav, pa čeprav smo govorili o resničnih dogodkih. Naše prijatelje smo tako le še bolj oddaljili od resnice. Niso nam mogli dati prav, ker smo bili mi tisti, ki nismo bili pravi.

Do pametovanja pa največkrat pride zaradi tega, ker prebranega še nismo integrirali/ponotranjili. V našem srcu snovi še nismo začutili. Če smo si v šoli neko snov naučili zgolj na pamet, ne da bi jo v sebi začutili, od nje dejansko ne bomo nikoli nič imeli. Če bomo o snovi razlagali zgolj iz uma/spomina, nam nihče ne bo mogel dati prav. In še prehladili se bomo za povrhu.

Potopisno predavanje, ki ni pravo

Kolikokrat se nam je že zgodilo, da se je nekdo od poznanih vrnil s potovanja in nam želel povedati, kaj vse je doživel, mi pa smo vmes ugotovili, da nas v bistvu ne zanima. Pa mu potem tega nismo želeli izdati in smo ga vseeno poslušali. Popotnik je pač razlagal iz spomina/uma o dogodkih, ki v njegovem srcu niso obstajali več in ker ni razlagal iz srca, se tudi nismo počutili vključene. Zaradi dolgčasa smo začeli zehati.

Seveda smo bili lahko priča tudi nasprotni situaciji – kjer nam je nekdo dejansko doživeto razlagal o svojem potovanju. Ker nam je razlagal iz srca, smo se počutili vključene. Naše srce se je počutilo napolnjeno. Razlika je bila tudi v tem, da nas je imel ta popotnik na potovanju s seboj v svojem srcu, potem pa nam je želel le še dopolniti vse, česar naše oči niso videle in naša ušesa slišala. Že sredi potovanja so mu zato misli verjetno uhajale k nam, v svojem srcu pa nas je tudi lahko čutil, kako komaj čakamo, da nam bo povedal o svojih prigodah.

Medtem ko nas v prvem primeru popotnik ni imel s seboj v srcu. Morda je bil to tudi razlog za njegovo potovanje – da je šel nekam, kjer nas ni, da bi nam na tak način dokazal svojo večjo vrednost. Če bi nas imel s sabo v srcu, bi s tem vsekakor vrgel ključ med zobnike tega svojega načrta.

Dati prav nekomu, ki nima prav

Že ob sumu, da bomo morali dati prav nekomu, ki ga ni imel (ki ni bil avtentičen), nas stisne v srcu. Na primer, da si nismo oblekli kape in smo se slučajno istočasno res prehladili – in bomo morali dati materi prav. Ali pa je prišla na dan zarota, o kateri je pametoval prijatelj, in mu moramo dati prav. Ali pa da nam je nekoč popotnik v živo pokazal stvari, o katerih nas je dolgočasil in smo mu morali dati prav. Še boljši primer bi bil morda, da se je nekoč hvalil o neki novi kul restavraciji, potem pa nas je čez čas peljal vanjo, da bi nam jo pokazal/dokazal. “Prav si imel, res imajo dobro hrano,” mu bomo priznali, v srcu pa nas bo nekaj stisnilo.

V vseh teh primerih bomo v srcu začutili tesnobo, saj bomo morali (sicer nikjer ne piše, da moramo) dati prav nečemu, kar ni bilo izpeljano iz srca. Naj omenim, da je sposobnost zaznave tega občutka od človeka do človeka drugačna. Marsikdo je namreč že postal nanj imun.

Dajati prav nekomu, ki ga ni imel, pa za sabo pripelje občutne posledice.

Ustvarjanje ločene osebnosti – krepitev ega

Omenili smo, da imamo v vsakem trenutku dve možnosti – da izhajamo iz srca, ali pa ne. Za srce oziroma ljubezen pa pravimo, da sta naš pravi jaz.

Vsak trenutek, kadar ne izhajamo iz srca, s tem dobesedno zamujamo vse, kar bi naš pravi jaz v tem istem trenutku rad izrazil/ustvaril. Srcu (sebi) na tak način dobesedno nasprotujemo in posledično ustvarjamo energijo, ki je ločena od našega srca, naše duše. Ustvarjamo negativno (v nasprotju s srcem) energijo – naš ego, ki se bo posledično začel zavedati samega sebe in dejstva, da je začel obstajati.

Kadar torej izhajamo iz intelekta, takrat nasprotujemo tistemu, kar bi istočasno rado izrazilo/ustvarilo naše srce – efektivno smo torej negativni (nimamo prav). Namesto, da so naše besede pozitivne (prijetne, tople, imajo energijo), zgolj pametujemo.

Na tak način se torej ego prične zavedati, da je začel obstajati ločeno od našega pravega jaza/srca/ljubezni/stvarnika. In kot vsaka druga stvar v tem vesolju, bo tudi ego želel preživeti.  Če mu bomo dali prav, smo ga spravili v obstoj. Če pa ego nekega dne ugotovi, da ni imel prav (kar tudi ni nikoli imel), pa to zanj dobesedno pomeni smrt. Zato se bo tega na vse pretege branil.

Modrec proti egu – kdo ima prav?

Modrec vemo da je tisti, ki vse, kar pove, pove iz srca. Ker je nekaj našel v srcu, sam tudi dobro ve, da mora biti prav – da je resnično. Tudi če se povedano sliši kot neka zapletena uganka, imamo vseeno občutek, da ima modrec prav. Zaradi tega modrecu le malokdo nasprotuje. Mimogrede, govor iz srca okoli človeka ustvarja indigo barve auro, kar naredi modreca… pač modrega.

Če pa se vseeno najde nek ego, ki z intelektom modrecu nasprotuje (tudi zato, ker se je ego popolnoma odvadil srčne energije, ki jo modrec oddaja – postala mu je tuja), pa se modrec na to sploh ne ozira. Popolnoma vseeno mu je, če nekdo nečesa, za kar sam v srcu čuti, da je prav, ne verjame. Modrec se zaveda, da je to težava nejeverneža, ne njegova. Zato tudi ne rabi argumentirati svojih izjav. Če je dobre volje, jih bo mogoče zgolj povedal na drugačen način, kateri bi bil nejevernežu mogoče malce bližje.

Ego ima občutek, da bo umrl

Če pa egu (ki nima nikoli prav) nasprotujemo, pa ima le ta občutek, da bo umrl. Zaradi tega bo vse, kar je povedal, argumentiral na tisoč in en način, da bi podkrepil svoj navidezni prav. Argumente bo še naprej iskal v intelektu in v znanju, katerega seveda ni nikoli integriral/ponotranjil. Vsak argument proti njegovemu prav bo ego dejansko vzel kot napad na njegov obstoj, zato se bo začel braniti tudi z jezo in ustrahovanjem.

Ker smo prav vsi v življenju že kdaj izhajali iz ega, tudi prav vsi poznamo tisti občutek, da bomo umrli, če nam bo dokazano, da nismo imeli prav. Zaradi tega se nam včasih ne zdi primerno, da bi ta občutek vzbudili v nekomu drugemu. Ali pa bi se mogoče radi izognili jezi in izbruhu. Zato človeka z egom raje poslušamo (s telesom obrnjenim proč od njega, v upanju da mu bo dalo to kakšen namig).

Seveda pa se lahko zgodi, da tesnobo v svojem srcu zadušimo in človeku z egom (Bog nam pomagaj) damo prav. S tem pa mu vsekakor ne delamo nobene usluge, hkrati pa tudi svojemu srcu lažemo in ga, kot smo omenili, dušimo.

Moralni maček (vest)

Je tisti občutek, kateri nam pravi, da nismo imeli prav. Ker smo izhajali iz vsega drugega, samo iz srca ne. Moralni maček je namreč vest srca. Medtem ko modrec zvečer uživa ob pozitivni energiji, katero je ustvaril, se ego bojuje s svojo vestjo, zraven pa se poti.

Če vest upoštevamo, se lahko namenimo stvari sami pri sebi razčistiti. V meditativnem stanju uravnovesimo svoje negativne (intelektualne, površne) besede, katerih se moramo dobesedno pokesati – sami sebi priznati, da nismo imeli prav. Dejansko moramo zaradi tega skozi občutek smrti.

Kdor tega ne bo naredil v življenju (in takih ni malo), bo moral skozi ta proces ob smrti fizičnega telesa. Ko mu bo dokazano, da ni imel prav. Da (kot ego) v resnici nikoli ni obstajal! Tega se nemalo kdo boji, zaradi česar se oklepa svojega fizičnega telesa in trpi, dobesedno do onemoglosti. Več “prava”, kot je nakopičil v svojem življenju, bolj ga bo strah umreti. Vprašajmo se, če ima kdo izmed naših bližnjih takšno usodo – in če smo slučajno mi kaj sokrivi, ker smo mu dajali prav.

Izogibanje moralnemu mačku

Seveda človek z egom z leti postane mojster v izogibanju moralnemu mačku. Zvečer pred spanjem, ko je ta občutek najmočnejši, bo raje gledal TV, da bi se s tem zamotil. Ali pa bo surfal po internetu pozno v noč. Morda se bo želel zamotiti s seksom, ali pa v gostilni s pivom.

Ker pa ga bo moralni maček ves čas spremljal, bo iskal nove in nove socialne interakcije, kjer bi podkrepil svoj prav. Izmojstril bo svoj pristop, da bi nas umetno zadrževal pri pozornosti in s tem zadušil tisti (večno prisoten) občutek, da nas, kar ima on za povedati, ne zanima. Zavoljo argumentiranja svojega prav bo z leti nakopičil ogromno intelektualnega znanja, iz enakega razloga pa bo zavzeto spremljal tudi vse aktualne novice.

V vseh interakcijah, kjer nasproti nas ni umirjenega modreca, torej lahko opazimo ego, ki nas hoče na vsak način pretentati, da bi mu dali prav.

Povzpetnik, ki je pobegnil pred svojo vestjo

Ker pa bo moralni maček ego konstantno zasledoval, mu bo le ta želel ubežati. Planiral bo vzpon po družbeni lestvici, kjer mu bodo ostali ljudje primorani dati prav. In kjer bo morda lahko svoj prav med ljudi širil tudi preko TV.

Na tej točki se lahko vprašamo, če smo na vrhu družbenih lestvic že kdaj srečali kakšno avtentično osebo, kakšnega srčnega modreca? Morda zgolj včasih, in še to le znotraj dovolj zavestne družbe, ki se je naučila ločiti med avtentičnimi in neavtentičnimi ljudmi.

Ne pozabimo, da delovanje ega na vrhu družbene lestvice ne izhaja iz srca, zaradi česar ne vsebuje srčne/stvarnikove energije, s katero bi lahko tam karkoli ustvaril. Večina njegovih kreacij je zato zgolj navideznih, zanje pa se posledično porabi 10x več denarja in dela, kot bi se ga sicer, saj se želi na silo ustvariti nekaj, kar v ozadju nima prave energije. Ego pa bo posledično tudi “izgorel” in zbolel.

Dati boleznim prav?

Vemo, da se bolezen pojavi kot posledica stanja, ko se je nekje v naši auri nakopičila negativna energija, zaradi katere telo ni pravilno oskrbovano z našo primarno pozitivno energijo in posledično “zboli”.

Ker je bolnik torej zbolel zaradi tega, ker si ni nikoli priznal, da nima prav, si vsekakor tudi ne bo hotel priznati, da je sam zaslužen za svojo bolezen. Vzroke bo (ponovno zmotno) iskal nekje izven sebe, kjer pa bo našel tudi zdravila. Na spletu bo našel zmotne argumente, da je temu res tako in jih dodal v svoj intelekt, nikoli pa jih seveda ne bo ponotranjil. Bolezni bo dal prav in tako sam sebi še naprej lagal.

Omenili pa smo, da nas pri srcu stisne tudi v primeru, da smo mi v kontaktu s človekom z egom, ki nas je zmanipuliral v situacijo, ko mu (to sicer nikjer ne piše) moramo dati prav. Zaradi stiske v našem srcu, smo lahko mi tisti, ki zbolimo. Bolezni kot so aritmija srca ali pa astma, morda izhajajo iz takšnih situacij. Vsekakor pa v njih lahko najdemo razlog za vse neprijetnosti, ki so posledica zadušenega srca, kot so bledica ali pa utrujenost.

Kdo ima v predvolilni debati prav

Glede na to, da največkrat kar vsi udeleženci v debati govorijo iz intelekta, sedaj vemo, da nihče od njih dejansko nima prav. Morda se kakšna od povedanih stvari na videz sliši resnična, ker jo imamo morda mi ponotranjeno, vendar pa jo tisti na odru nimajo, zato je za njih tako ali tako neuporabna. Njihove besede so prazne/neresnične. Kdorkoli izmed takšnih udeležencev bo torej na volitvah “zmagal”, zgolj s svojim intelektom ne bo mogel ravno veliko ustvarit. Stvarnik, ki lahko kaj ustvari, se pač nahaja v naših srcih.

Kolikokrat pa v kateri izmed teh debat vidimo kakšnega modreca? Redkokdaj, če sploh. Modrecu pač ni do debat, saj se mu zdi popolnoma nelogično, da mu nekdo nasprotuje. Oziroma da mora argumentirati, kar je povedal.

Kjer pa je potem naš modrec. Ali doma pred TV gleda debato? Odgovor je ne, saj modrec tudi ne daje pozornosti nečemu, kar ni resnično. 

Kako nemudoma povedati, da nekdo nima prav (ni pravi)

Ugotovili smo, da so posledice dajanja prav-a tja, kjer ga ni, kar precej drastične. Ne preostane nam torej drugega, kot pa da s tem čimprej prenehamo. Kadar začutimo, da oseba pri svojem govorjenju ni avtentična, je torej bolje, da ji to takoj povemo. Če tega ne naredimo, ji okrepimo ego, svoje srce zadušimo, nastanejo bolezni, za povrhu pa se še oboji v življenju izgubimo. Skratka, nastane cel hudič.

Kako pa bi ta naša novo-odkrita iskrenost izgledala? Če mene vprašate, nekako takole:

Prijatelj: “Včeraj sem bil na izletu, kjer smo…”
Mi: “Ne zanima me. Povej raje, kaj čutiš v tem trenutku…”

Sodelavec med pavzo: “…in zaradi tega je potem Rimski imperij propadel…”
Mi: “Nimaš prav.”
Sodelavec (zmedeno): “Kako da ne, v vseh učbenikih to piše!”
Mi: “Si kdaj to začutil in ponotranjil?”

Sorodnik: “Trump je smotan.”
Mi: “Poskusi to izraziti še iz srca…”

Mati: “Daj kapo na glavo, če ne se boš prehladil.”
Mi: “Vem, kaj hočeš povedati, ni mi pa všeč tvoj način. Sedaj je pač prepozno in mi ne preostane drugega, kot pa da dokažem, da se ne bom.”

Sestra se je prehladila.
Mi: “Spet si po telefonu pametovala prijateljicam.”

Prijateljica po telefonu: “In potem mi je poslal 3 SMSje…”
Mi: “Dolgočasiš me.”
Prijateljica (ogorčeno): “Kaj si rekel?!”
Mi (iz srca): “Da te imam rad…”

Šef (iz intelekta): “Naredite prosim to, tisto in ono…”
Mi: “Ne, ker nimate prav.”
Šef: “Si pa upate. Odpuščeni ste!”
Mi: “Ne, ker ponovno nimate prav.”
Seveda se vseeno znajdemo na cesti. No ampak saj si najdemo novo zaposlitev. U, ali pa je šef mogoče začutil našo strast in nam je dal le povišico?

In tako dalje… Verjamem, da se tak način komuniciranja sliši precej utopičen. But you get the picture. Sem prepričan, da če ga uporabljamo iz ljubezni do nekoga, oziroma iz želje po boljšem jutri, se nimamo ničesar bati.

Kako egu povedati, da tako ne gre več naprej

Iz ljubezni pa bomo nekoč želeli tudi kakšnemu bližnjemu, od katerega je ostal samo še ego, povedati, da tako pač ne bo šlo več naprej.

Ugotovili pa smo, da če mu bomo pametovali, nam ne bo mogel dati prav. In ga bomo s tem le še bolj oddaljili od resnice, da je totalno zašel. Kar pomeni, da bomo do njega v resnici segli le tako, da se bomo z njim v miru usedli za mizo in mu iz srca izrazili, kar čutimo.

Iz srca in iz nikjer drugje!

Uporabnost intelekta

Po vsem tem pa se moramo dejansko vprašati, kako uporaben je potem sploh um/intelekt, če pa z njim v družbi nikomur nič ne ugodimo. Še celo nasprotno, ljudje se nas začnejo le izogibati, ker se naveličajo našega pametovanja. Izogibati, ker še niso zbrali dovolj strasti, da bi nam to v obraz povedali.

Seveda vedno lahko sklepamo, da če intelekt že ni uporaben za nič drugega, pa je vsekakor uporaben za to, da z njegovo pomočjo ustvarimo kakšen produkt. Se pa takoj zatem porodi vprašanje, če nam potem takšen produkt, ustvarjen zgolj z intelektom, zna napolniti srce? Oziroma ali je po drugi strani možno dober produkt zasnovati zgolj intuitivno (srce je portal do intuicije)?

Morda pa je intelekt uporaben potem zato, da nam pomaga razumeti kakšen članek, kot je ta? Ali je tudi zato dovolj že samo srce?

No, naj o tem presodi vaše 🙂

Hvala za branje!

Uroš