(izvor fotografije: opusteno.rs)

Gotovo se vsi strinjamo, da je svet iz trenutka v trenutek drugačen. Le tu in tam je mogoče zaznati statičnost, na splošno pa se svet neprenehoma spreminja. Kaj je gibalo? Moja filozofska ugotovitev je, da ga vselej »vrtita« vzrok in posledica. Predstavljajte si za trenutek svet, v katerem katerikoli dogodek nima nikakršne posledice. Kakšen svet bi to bil? Čisto relevantno je vprašanje, ali bi se sploh zgodil prvi dogodek? Ali se ne bi nikoli, ali pa bi se naključno in prav tako naključno tudi vsi ostali. Prva možnost je, da je tak svet kot statična fotografska slika – samo je, obstaja, nič se ne dogaja, ter druga, da je to svet naključnega dogajanja, torej popolni kaos. Če pogledamo s tem v mislih na naš poznani svet, ta nikakor ni fotografsko statičen (ali pa tudi je, če odvzamemo čas) pa tudi popolnoma kaotičen se ne zdi. Vsekakor opazimo precej tega, kar se zdi kaotično, a najverjetneje je ta »kaos« le navidezen, tako kot tudi naključnost, ki ga povzroča (urejeni kaos). Kaže, da je svet zaporedje več-nivojskih kompleksnih sistemov vzrokov in posledic. Na kompleks vzrok-posledica lahko gledamo kot na vzorec obnašanja, ali tudi kot na prepričanje. Vzrok je prožilec, da se prepričanje izvrši. Kar se obnaša vedno po enakem vzorcu, sprejmemo kot resnico. Vsi poznamo pomembne resnice že na najbolj osnovnem nivoju elementalov. To so prepričanja elementalov. Vsak ima svoj namen in ta namen se udejani le pod določenimi pogoji. Gotovo se strinjate z mano, da se ogenj ne vžiga naključno. Da voda ne teče naključno. In tudi veter ne piha naključno. Mimogrede, a veste da veter v resnici ne obstaja? Obstaja samo proces širjenja in krčenja molekul plinov, ki sestavljajo zrak. Sončni žarki segrejejo molekule plina, zato se te razširijo. Za širitev potrebujejo prostor. Tega si pridobijo tako, da potisnejo tisto sosednjo molekulo, ki se temu potisku najmanj upira. Ta spet potisne sosednjo molekulo in tako naprej, ves sistem pa se giba v smer, kjer se molekule plina ohlajajo in zato krčijo, ter s tem pripravljajo prostor, ki ga ogrete/potisnjene molekule potrebujejo. Nič hudega, da ste prebrali resnico o vetru, kajti v opisanem procesu se da odlično zaznati delovanje sosledja vzrokov in posledic. Ali delovanje »prepričanj« na molekularnem nivoju. Točno tako deluje svet na vseh nivojih. Tudi mi, ljudje.

Kar sledi, se vam bo morda zdelo smešno, a vendarle, gre za prepričanja. Primeri na najnižjem nivoju: železo je prepričano, da se ne more upreti vleku magneta; ogljik je prepričan da ne prevaja elektrike; fosfor je prepričan, da se vžge v prisotnosti zraka… Nekatera prepričanja biološkega nivoja: rastlina je prepričana, da za fotosintezo potrebuje sončne žarke; pikapolonica je prepričana da ima krila in da lahko z njimi po-leti; riba je prepričana, da lahko diha v vodi; srna je prepričana, da se boji volkov; orel je prepričan, da bo z visoke višine zaznal gibanje, ki je njegov plen… Vsak biološki organizem je prepričan, da za svoj obstoj potrebuje hrano in vodo. Prepričan je tudi, da raste, se razvija, samo-ozdravi, se stara in umre. Če s tem v mislih pogledate na človeško telo; koliko različnih nivojev prepričanj! Atomski, molekularni, celični, nivo delovanja hormonov, delovanja živcev, delovanja vsakega organa posebej, harmonično delovanje organizma kot celote. Čudežno urejeni kaos! Vse v popolnosti opravlja svoje poslanstvo. Ja, naše telo je popolno. Prav tako kot je popolno telo črva. Le da je črv sestavljen iz drugih popolnih delčkov, a končni učinek je isti: popolnost.

Od tu dalje, bi lahko peljal svoje razglabljanje v razne smeri. Recimo področje bolezni, oziroma odsotnost zdravja. Ampak, danes ne. Vseeno pa se mi zdi pomembno, da izkoristim trenutek in vas spomnim, da je vaše telo ŽE PREPRIČANO, da se lahko ozdravi samo. Samo morate mu dovoliti, da to udejani. Danes se bomo poglobili v proces delovanja naših vsakodnevnih prepričanj, ki jih nosimo s seboj v naših umih.

Prepričanja na biološkem/telesnem nivoju so še vedno precej striktna. Umska prepričanja pa nimajo več tako trdnih temeljev in niso več tako neomajna. Na srečo. Ali pa tudi ne, odvisno od gledišča. Umska prepričanja se vsadijo lažje – za dobro in žal tudi za slabo. Se pa umskih prepričanj tudi lažje znebimo. Želimo seveda prepoznati in se znebiti vseh prepričanj, ki so v našo škodo in ohraniti tista, ki so v našo korist.

Nekatera naša prepričanja so res hecna in skrajno nepotrebna. Morda jih celo prepoznamo, pa se jim kljub temu ne znamo izogniti. Kot da bi bili uročeni. Ali hipnotizirani. Ja, res, na naša prepričanja lahko gledamo kot na uroke ali kot hipnotično stanje. Pa dajmo, izkoristimo dostopne informacije o hipnozi. Zagotovo nam bo pomagalo razumeli sebe in način delovanja naših prepričanj.

Hipnoza je spremenjeno stanje zavesti, tako imenovano alfa stanje, v katerem je zavestni um popolnoma sproščen in zato ne blokira podzavestnega dela uma. Alfa stanje zavesti je eno izmed naravnih stanj (meditacija, sanjarjenje, prehod v spanje, branje…), da je spremenjeno pa rečemo zato, ker smo vendarle večino budnega časa pri polni zavesti, ko se zavedamo vseh zunanjih impulzov, v tako imenovanem beta stanju, ko se dogaja veliko mentalnih (in čustvenih) procesov in je podzavestni del uma nedostopen. V hipnotičnem stanju zavesti je večina ljudi sugestibilna, se pravi, pripravljena sprejeti sugestijo/navodilo. Um je takrat zelo odprt za sugestivno vizualizacijo in celo ustvarjanje »čutnih doživetij«, ki ciljno sugestijo pomagajo »pospremiti« globoko v podzavest. Hipnotizer ima sposobnost, če mu seveda damo dovoljenje, da nas v trenutku z naučenimi tehnikami/triki spravi v alfa stanje, s čemer zaobide naš zavestni, kritični um in komunicira direktno z našo podzavestjo. V tej komunikaciji, spet z naučenimi tehnikami/triki, »vsadi« sugestijo, ki jo nato hipnotizirani sprejme za svojo resnico. Kot na primer: »Ne moreš več odmakniti nog od tal«. Za vcepljanje ciljne sugestije hipnotizer uporablja cel kup podpornih sugestij. Kot na primer: »Bolj kot se trudiš, bolj ugotavljaš, da nog ne gre odmakniti od tal«. Sočasno uporablja tudi druge prožilce, kot na primer tlesk s prsti, tako da naša podzavest poveže tlesk s sugestijo. Uspešno vcepljeni ciljni sugestiji hipnotizirani verjame tudi, ko ga hipnotizer na videz vrne iz hipnotičnega stanja. Hipnotizirani se popolnoma zaveda vsega enako kot pred hipnozo, razen da je vcepljena ciljna sugestija zdaj njegova nova resnica. Seveda to pomeni, da hipnotizirani še vedno ni resnično »zbujen«. Še vedno je del zavesti v hipnotičnem stanju in hipnotizer še naprej skrbi z dodatnimi sugestijami in drugimi prožilci, da vcepljena resnica ne popusti. Takšno hipnotizirano stanje ni naravno, zato inercija naše zavesti, če ni več rednih prožilcev, ki bi stanje ohranjali, kmalu izrine takšno umetno vsajeno sugestijo. V tako imenovani odrski hipnozi hipnotizer vedno zbudi hipnotiziranega, pred tem pa umakne vse vsajene sugestije. To naredi spet z ustrezno sugestijo in/ali prožilcem: »ko bom tlesknil s prsti, boš spet popolnoma pri zavesti in spet boš lahko normalno hodil«. In tako se tudi zgodi. Kako to, da hipnoza sploh deluje? Hipnotizerji povedo, da je hipnoza uspešna le, če oseba dovoli biti hipnotizirana in da ta deluje vedno le v okvirih obojestranskega dogovora.

Ko to preberem, si zlahka rečem: »Presneto, hipnotiziran sem! Kdo me je hipnotiziral?!« Zarota? Neee. Ali pač? Hipnoza deluje, če dam soglasje. Torej sem se vselej strinjal, da mi bo vsajeno določeno prepričanje? Tu torej ni zarote. Lahko pa bi me kdo z zvijačo pripravil do tega, da dovolim. Kadar gre za življenjska prepričanja, takšna ki so z mano od kar pomnim, ne more biti zvijače. Ugotavljam da sem se rodil hipnotiziran in z inkarnacijo vred sem sprejel tudi vsa prepričanja. Nekatera od teh so kolektivna, kot na primer, da nas Zemlja privlači k sebi, ali da se bomo na ognju opekli, druga so individualna, kot na primer, »nikoli ničesar ne naredim dovolj dobro«, »nihče me nima rad«. S kolektivnimi prepričanji se nima smisla ukvarjati (so »organizacijska« in tako mora biti), z individualnimi vsekakor. Od kod so ta prepričanja, oziroma, zakaj so z mano praktično od rojstva? Zakaj pa sosedov Jožko nima istih prepričanj kot jaz? Vem, ker se nenehno zbadava preko ograje in drug drugemu dokazujeva svojo resnico. Karma? Nimamo znanstvenega dokaza ali definicije karme. Ampak ja, mislim da so moja individualna prepričanja nekaj, čemur lahko rečem moja osebna karma. Mislim tudi, da niso vsa prepričanja relevantna za nauk v tej inkarnaciji, ampak da so nekatera odmev drugih inkarnacij moje Duše. Če pogledamo v luči hipnoze, naša podzavest, ki je povezana z vsemi Dušinimi inkarnacijami preko časa in prostora, je prepoznala prožilec, ki je v tej inkarnaciji aktiviral, v neki drugi inkarnaciji vsajeno prepričanje (nekakšen samo-urok). Temu bi lahko rekli neobvezna karma in je odložljiva, oziroma, običajno v zrelih letih izzveneva. Psihologi menijo, da smo ob rojstvu nepopisan list, ki ga nato popišemo pod vplivom družine, okolice, družbe. Vendar, če apliciramo teorijo o hipnozi (seveda tudi o karmi), potem to ne drži. Nepopisanost lista je le navidezna. List je ob rojstvu že popisan, a z nevidnim črnilom. To črnilo postane vidno takoj, ko prvič doživimo ustrezen prožilec. Kar je skoraj gotovo v otroštvu. Zato psihologi za vse naše težave krivijo travme doživete v otroštvu. Na nek način imajo seveda prav. Če prožilnika ne bi doživeli, se prepričanje ne bi aktiviralo.

Za kvalitetno življenje je smiselno, da se znebimo čim več takih prepričanj, ki to kvaliteto kvarijo. Za začetek se mi zdi pomirjujoče že to, da vem, da sem se moral (nekoč nekje) s »hipnozo« strinjati. Jaz, Ivan, tega zavestno ne vem, ker se je strinjala moja podzavest. Ampak moja podzavest sem še vedno jaz. Ali bolje rečeno JAZ. Torej sem vedel v naprej, s čim se bom soočal v tej inkarnaciji. In če sem se JAZ strinjal, sem zagotovo tudi vedel ZAKAJ se strinjam ter, da sem se jaz (Ivan) sposoben s tem soočiti. Preostane mi, za zaupam sebi, oziroma SEBI. Iz teorije hipnoze pa tudi vem, da hipnotično stanje ni večno, da popusti, ko ni več prožilcev. Vem tudi, da se zbudim, ko doživim ustrezni prebujajoči prožilec. Na tem mestu se vrnem k zaupanju v SEBE: zagotovo me bo življenje peljalo tako, da bom doživel prožilce, ki me bodo prebujali iz lažnih »resnic«. Tako kot je človeško telo popolno in na drugi strani popolno tudi telo črva, je iz popolnih delčkov sestavljeno tudi moje življenje. In Jožkovo življenje je zanj tudi popolno. Pač ni enako kot moje.

Kaj lahko šé sami storimo aktivno, razen da zaupamo? Živimo bolj sprejemajoče in se ne trudimo na vsak način nasprotovati sproženi reakcijski sili – se spomnite podporne sugestije hipnotizerja: »bolj kot se boste trudili, bolj boste ugotovili, da ne gre«. Žívimo bolj zavestno. Zavestni bomo prej neko situacijo prepoznali kot prožilec za bujenje. Pojdimo na hipnoterapijo, ali še bolje, regresoterapijo. Prav mogoče je, da se prožilec za bujenje skriva v regresiji. Bodimo redni v kakšni duhovni praksi, kot na primer v meditaciji. Lahko si pripravimo avdio posnetek, v katerem si pripravimo zase nove, pozitivne sugestije, ki jih poslušamo v meditativnem stanju. Avto-sugestije naj jačajo našo lastno moč in sposobnost zaživeti polno življenje. Navadimo se naše reakcije (udejanjanja prepričanj) kontrolirati na način, da z njimi ne delamo dodatne škode sebi in drugim. Žélimo si biti vedno bolj budni. Med to spada tudi naša ne-podvrženost dodatnemu hipnotiziranju. Večinoma negativna hipnoza, ki nas bombardira iz dneva v dan, se skriva v medijih (reklame, časopisi, TV poročila, revije, knjige, filmi, internet…). Spomnite se: vselej sami odločate, ali dovolite hipnotiziranje. Vi pa ste odgovorni tudi za svoje otroke. Vaš otrok bo sprejel za resnico vse kar sprejmete za resnico vi, ki ste njegov prvi zgled in prvi vzgojitelj!

Še vedno sumite v to, da živimo hipnotizirani? Bral sem o nekem zgodnjem eksperimentu. Osebo je hipnotizer prepričal, da se nahaja v sobici, veliki 2×2 metra. Ko mu je sugeriral, da soba nima niti oken, niti vrat in da je torej v popolni temi, je hipnitiziranega zagrabila panika in je začel tolči po neobstoječem, vendar zanj popolnoma resničnem zidu, na katerem si je do krvi poškodoval roko. Ta eksperiment mi je dokazal moč naših prepričanj in dokončno zapečatil mojo teorijo, da živimo hipnotizirani.

Ko boste prebrali še ta, zadnji stavek tega prispevka, boste popolnoma budni! TLESK!