Kdo sem jaz nasproti temu, kdo nisem

Delovanje je čudna stvar. Ko delujemo, čutimo v sebi, če smo nekaj naredili kot mi, ali pa tega nismo naredili kot mi. Enostavno se čuti.

In kdo to čuti?

Seveda jaz sam, drug ne more čutiti namesto mene. To, kar čutim jaz se v popolnosti čuti, kot moje čutenje, četudi se čuti, kot da nečesa nisem ali pa sem naredil jaz sam.

OGLAS

Razlika je očitna, saj je nekaj, kar čutim, da sem naredil jaz sam, dosti bolj intimno povezano s tem občutkom, ki ga čutim kot jaz sam. Medtem, ko čutim v sebi mnogo stvari.

Eno je občutek, da nekaj bolj približamo mojemu občutku za mene, drugo pa ne.

In kako to ločim?

Seveda so me to naučile življenjske izkušnje. Občutek sem opazoval, ko so drugi počeli nekaj (za sebe) in sem to čutil v sebi. Tudi v meni se je dogajalo, saj živimo v isti resničnosti, ki vpliva na druge.

In ko so oni to počeli, se je čutilo, kot bolj oddaljeno od mojega občutka za mene, medtem, ko se je to, kar sem počel sam, čutilo bolj kot jaz sam. Moj občutek za mene je, ko nekaj počnem sam, dosti bolj pristen.

To, kar delajo drugi, je dosti bolj zabrisano iz vidika kako jaz čutim sebe, medtem, ko delujem sam, je to, kar počnem za mene dosti bolj živo. Pa ne samo to, čuti se naravnost intimno, saj se premika neposredno po meni, pa tudi sam dojemam tisto, kar se premika po meni, dosti bolj približano moji izkušnji.

Gre se torej za razdaljo.

Ko drugi opravljajo nekaj in to čutim, je gibanje v meni, občutek, čutenje mene kot mene oddaljeno od mojega centra. In ko to počnem sam, je moj občutek za mene dosti bolj scentriran v mene.

To, kar doživljam kot čustva, občutke, ideje, koncepte, spomine je dosti bolj živo. Kot da bi sedel neposredno v prvi vrsti in opazoval te žive kreacije. Ko pa to počne nekdo drug, pa se zdi, kot da bi sedel v dvajseti vrsti pete kinodvorane v deseti ulici.

Moje izkušnje so torej žive. In bolj nekaj počnem sam, brez tega, da bi se ukvarjal s tem kaj čutimo, kako občutim, kakšna so čustva, bolj je moja izkušnja pristna.

Ko sem v meditaciji, in v meni ni ničesar razen samo ene misli, ki je usmerjena v višje dojemanje mene, tu ni več prostora za čustva, misli, občutke, ideje. Obstaja samo še notranji občutek, da sem povezan s sabo na drugačen način

Nekateri mu pravijo povezanost z višjim jazom, drugi spet z angeli, z bogom, tretji z duhovnim svetom. A vse ima skupni imenovalec, da vedno manj čutimo ta svet, ki je poln občutkov, misli, čustev, spominov ipd.

Kot, da bi nekaj šlo stran, in kot da bi ostalo vedno več tega, kar sem v resnici.

In v resnici se nekaj, kar ni čustvo, misel, občutek, ideja, spomin, koncept. Vedno bolj postajam v eno praznost usmerjen tok globine, ki postaja vedno bolj globoka s tem, ko bolj izpuščam potrebo, da bi čutil, čustvoval, mislil, premišljeval ipd.

Kako lahko trdim, da sem telo, um, čustva, občutki, če vse to vedno bolj vodeni iz mene, ko postaja tisti globlji tok, ki mu niti ne moreš reči zavestno zaznavanje, saj tega pravzaprav niti ne zaznavaš?

Kar postajaš to, medtem, ko ono postaja ti. In tukaj se zgodba med mano in med ne mano pokaže na zelo lep in čudovit, prešeren, jasen način.

Nisem torej nič od tega, kar sem prej čutil. In vedno bolj sem to, kar se povezuje z mano.

In kaj se povezuje?

Moj globlji aspekt mene, za katerega niti ne vem da obstaja. Zato pa mu dajem taka vzvišena imena. Bog, moj višji jaz, angel.

A to sem vedno jaz, le da tega prej nisem videl. Nobenega ni, da bi se povezal z mano.

Le jaz sam se povežem s sabo, s svojo lastno esenco.

Ta globina, jasnost mi daje novo življenje. Poživlja me, me navdaja z upanjem, s širino, gotovostjo ipd.

In bolj se stapljam s tem, kar se staplja z mano, bolj postajam spočit, svoboden, neobremenjen ipd. Dokler spet ne padem.

In zakaj padem ven iz tega lepega občutka?

Mogoče dober razlog, ki bi ga tukaj navedel je ta, da celo življenje treniram, da sem naj osredotočen na otipljiv, merljiv, vrednoten ipd. svet. Z razlogom, saj me celo življenje prepričujejo, kljub temu, da pridno vadim in se vežem s tem vidikom mene, ki ni otipljiv, da je otipljivost pomembna za moje življenje.

Pa res, če sem najprej ta neotipljiv vidik in šele potem otipljiv vidik?

Skozi težko pot vedno znova in znova ugotavljam, da je moje bitje najprej sestavljeni iz mene, in šele potem iz čustev, občutkov, idej, telesa, gibanja. Gibanje je le nekaj, kar premika telo, ki pride šele pozneje. In čustva, ki so tudi prisotna v meni, ko se jim zazdi.

Niso stalna, kot moj občutek za mene.

Jaz obstajam večno v tem življenju, če je to življenje omejitev. Ko pa sem v globoki povezanosti s tem, kar ni otipljivo v meni, pa tudi ta občutek za to življenje izgine.

Kdo je torej prej?

Je že res, da imam telo, ki oddaja čustva, misli, občutke, pa tudi premišljuje in se odloča. In če se odločim, da temu, kar prihaja iz smeri telesa, čustev, občutkov, idej sledim, kaj hitro postanem le-ti.

Razlika je le v tem, da postanem čustva, občutki, ideje, spomini le toliko časa, koliko jih hočem čutiti v sebi. Potem pa jih zamenjam ali pa v celoti odpustim iz sebe.

Kako sem torej lahko jaz čustvo, občutek, če so le-ti nekaj, kar pridejo v mene, in iz mene tudi gredo naprej, ko je čas, da gredo naprej? Medtem, ko pa moj primarni občutek za mene, torej občutek za moj obstoj vedno obstaja.

Vedno je prisoten, čeprav ga pacajo čustva, občutki, ideje, koncepti, spomini.

Zdaj je takšen, pozneje drugačen. A vedno obstaja. In s tem, ko obstaja je vedno primaren vsem čustvom, občutkom, idejam, ki se nahajajo znotraj mojega občutka za obstajanje, ki postane takšen kot oni, ki so to zaželi.

Jaz kot jaz torej moram biti primaren. Ne more biti telo primarno, ki se ne zaveda mene. In tudi čustva so nekaj, kar se ne zaveda mene, temveč se jaz zavedam njih.

In če sem zavedajoč, saj se gre v življenju o zavedanju, potem imam jaz največjo zmožnost zaobseči vse česar se zavedam. Vsekakor to ni moje telo ali čustva, občutki, ideje.

Jaz sem tisti, ki pove oz. določi česa se želim zavedati. In ko se čustva zavedajo emen, kot bi marsikdo lahko narobe ocenil, potem se gre za prekrivanje.

Svoj občutek za sebe prekrijemo z občutkom čustev za njih.

Ta igrica je zelo zanimiva, saj je zelo pomembno čutiti čustva, občutke, ideje, misli. Te nam pomagajo, da živimo v materialnem svetu.

A če gremo pregloboko, se preveč poistovetimo z njimi, lahko kaj hitro pozabimo, da smo mi, mi in da so čustva, čustva. Torej dve stvari. Subjekt in objekt. Saj smo mi vedno subjekt in čustva so vedno objekt.

Objekt so tako dolgo, dokler jih vidimo, kot nekaj, kar nam pomaga skozi življenje.

Ko pa se stopimo z njimi, ker se kao “dobro” čutijo, pa postanemo to, kar struje skozi naše zavedanje o nas samih.

Prenehamo biti mi, in sledimo zavedanju tega, kar nam prebujajo čustva. Ne sledimo več sami sebe.

Čustva so le del nas, nikakor pa ne mi. In če jih zlorabimo, in se začnemo v njih kopati, lahko kaj hitro pozabimo, da se kopamo in postanemo čustva.

Le-ta sicer imajo neki nivo zavedanja. In ta je velik le toliko, kolikor smo jim ga dali sami. Nič več.

In ko se ta pokuri, zavedanja več ni, ostane pa le še nekaj zunanjega, kar se čuti kot dobro, slabo, čisto, nečisto, zadovoljno, srečno ipd.

Trenirati čustva, da bi postali čustvo nima smisla, saj če ga moramo vzdrževati, je to izguba energije.

Čustva nikoli ne bomo postali, saj je to nekaj, kar naše bitja ustvarja, nikakor pa ni samo to. Mi smo dosti več. Povejmo temu, ta neotipljivi svet iz katerega se prenaša tako radost, kot svoboda, občutek osvobojenosti, sreče ipd.

Čustva, čustva pa so samo ponaredek tega, kar bi naj bili mi, pa nismo.