Vsak dan igramo različne vloge v interakciji z drugimi ljudmi. Vlogo pridnega otroka, uspešne sodelavke, razumnega partnerja, močnega posameznika, ki zmore. Nosimo jih tako dolgo, da pozabimo, da to nismo mi, temveč so le maske, ki smo jih nekoč nadeli, da bi pripadali, preživeli ali bili sprejeti.
Vloge so funkcionalne, vendar težava nastane, ko zamenjamo vlogo za identiteto.
Vloge kot strategije preživetja
Večina naših vlog se je začela zaradi prilagoditve. Kot otroci smo se naučili, kdo moramo biti, da smo ljubljeni. Eden je postal »priden«, drugi »močan«, tretji »neviden«. Nekdo je prevzel vlogo tistega, ki skrbi za vse, drug vlogo tistega, ki nikoli ne potrebuje pomoči.
Te strategije so nam nekoč pomagale. A to, kar nas je zaščitilo v preteklosti, nas lahko v odraslosti omejuje.
Ko se poistovetimo z vlogo, začnemo živeti iz »moram«, namesto iz »sem«. In počasi, skoraj neopazno, se oddaljimo od sebe.
Eden prvih znakov, da živimo preveč skozi vloge, je globoka notranja utrujenost. To je utrujenost duše. Občutek, da se ves čas trudimo biti nekdo, namesto da bi preprosto bili.
Morda imamo vse razloge za zadovoljstvo, a kljub temu čutimo praznino. Morda nas drugi vidijo kot uspešne, močne ali navdihujoče, mi pa ne vemo več, kdo smo brez tega opisa.
Kaj ostane, ko vloga pade?
Ko si dovolimo odložiti vlogo – vsaj za trenutek – se pogosto pojavi strah.
Če nisem tista, ki vedno pomaga, kdo sem?
Če nisem močan, ali bom še vreden?
Če ne ugajam, ali bom še ljubljen?
A za tem strahom se skriva prostor resnice. Prostor, kjer ni treba dokazovati, upravičevati ali igrati. Tam se začne razkrivati naš bolj pristen jaz – morda ranljiv, morda tih, morda nepopoln, a resničen.
Kako biti
Odložiti vloge ne pomeni zapustiti odgovornosti ali odnose. Pomeni jih živeti iz avtentičnosti.
Ko nehamo igrati vlogo močnega, si dovolimo čutiti.
Ko opustimo vlogo pridnega, si dovolimo postaviti mejo.
Ko nehamo ugajati, ustvarimo prostor za resnično bližino.
Paradoks je, da postanemo bolj celoviti prav takrat, ko si dovolimo biti manj popolni.
Pot nazaj k sebi
Vprašanje »Kdo sem, ko odložim vloge, ki jih igram?« nima enega samega odgovora. Je pot, je proces počasnega luščenja plasti, ki niso več naše.
Začne se z iskrenostjo do sebe.
Z opazovanjem, kdaj igramo in zakaj.
Z nežnostjo do delov sebe, ki so vloge potrebovali, da so preživeli.
In morda nekega dne ugotovimo, da je pod vsemi vlogami prisotnost. Živost. Nekdo, ki je bil ves čas tam – in potrpežljivo čakal, da se vrnemo.
Zastavite si sledeča vprašanja:
Katera vloga v mojem življenju me trenutno najbolj izčrpava?
Česa si v tej vlogi ne dovolim biti, čutiti ali povedati?
Kdo sem, ko za trenutek ne poskušam ugajati, dokazovati ali biti »v redu«?
Kaj v meni želi priti v ospredje, ko se umaknem iz vloge?
Kaj je en majhen korak, s katerim lahko danes živim bolj iz sebe kot iz vloge?
Vodena vaja:
Najdi miren prostor in si vzemi nekaj minut.
Zapri oči in naredi tri počasne, zavestne vdihe in izdihe.
Predstavljaj si, da pred seboj vidiš obešalnik.
Na njem visijo vse tvoje vloge – tista, ki jih igraš doma, v službi, v odnosih.
Ena za drugo jih počasi snemaš in obešaš tja. Brez presoje. Brez razlage.
Opazuj, kako se tvoje telo ob tem odziva.
Kaj se sprosti? Kaj se pokaže?
Ko so vloge odložene, usmeri pozornost vase.
Vprašaj se: Kdo sem zdaj?
Ne išči odgovora z umom. Le bodi v občutku.
Za konec si položi roko na prsi in naredi še en zavesten vdih.
Vedi, da se lahko k temu prostoru vedno vrneš.
