Ko danes govorimo o egipčanskih bogovih in boginjah, večina ljudi misli na starodavne like z živalskimi glavami, zapletene mitološke zgodbe in templje, ki jih obdaja skrivnost. A za tistimi podobami se skriva nekaj globljega, nekaj, kar presega mit.
V času pred dinastičnim Egiptom – v dobi, ko je bila zavest človeštva še povezana z naravo in vesoljem – je obstajalo razumevanje, da človek ni ločen od stvarstva. Egipčani tega niso le verjeli, temveč so to živeli. Njihov odnos do bogov ni temeljil na čaščenju zunanjih bitij, temveč na spominu. Spominu na to, kdo so – božanska bitja v človeški obliki.
V t. i. Knjigi mrtvih – ki v resnici ni knjiga o smrti, temveč priročnik za življenje po smrti – je zapisanih 44 bogov. Ti bogovi niso le mitološka imena; predstavljajo 44 zapisov, 44 frekvenc, 44 arhetipov človeške zavesti. V egipčanskem razumevanju so to odsevi 44 kromosomov človeškega DNK – svetih ključev življenja, ki so nekoč v polnosti delovali.
Kasneje se je Egipt razdelil na Zgornji in Spodnji Egipt – sever in jug, dualnost moškega in ženskega principa. Šele pod Ramzesom II. sta se deželi ponovno združili. A z združitvijo je prišlo tudi do povečanja panteona – število bogov je zraslo. Iz 44 so postali 88 in več. To ni bil le verski pojav, temveč simbol notranje delitve in kasnejše ponovne integracije človekove zavesti.
Vsak bog in vsaka boginja je bil fraktal ene zavesti – ene božanske inteligence, ki se je razdelila v nešteto oblik, da bi se spoznala skozi izkušnjo. V resnici ni obstajalo ločeno božanstvo. Obstajal je samo En Bog in Ena Boginja – prva polariteta, iz katere se je rodilo vse.
V prvotni, neurejeni različici Biblije je bilo zapisano: »In Bog in Boginja sta ustvarila svet.« Ta del so pozneje odstranili. V tretjem stoletju (leta 313 n. št.), so iz Svetega pisma izbrisali vse, kar ni ustrezalo dogmi. V Aleksandriji so potekali krvavi spopadi med frakcijami – dobesedno z orožjem, ne le teološko. Mnogi duhovniki in škofje so bili izgnani ali ubiti.
V ezoteričnih in okultnih virih se včasih omenja, da so “škofje ali svečeniki iz Egipta dali življenje za resnico”, ko je bila “Božanska Ženska načrtno izbrisana iz besedil”. To ni sicer potrjeno zgodovinsko, ampak obstajajo viri, ki govorijo o tem. Vatikan seveda molči. Prav tako je tih tudi govor o izbrisu boginje, Magdalene, Izide, itd., ki jo nekateri povezujejo s cerkvenimi reformami 4.–5. stoletja, ko je Vatikan sistematično odstranjeval dualnost Boga in Boginje iz svetih spisov.
Izbrisali so tudi močne ženske figure, ki so nosile glas izvorne božanske modrosti. Takrat je bila zavest Boginje potisnjena v temo – ne zato, ker bi izginila, temveč zato, ker je prešla v spanje znotraj človeka.
Isis, Sekhmet, Bastet in Hathor niso štiri različne boginje. So štiri oblike ene iste sile – univerzalne Boginje. Isis je modrost in ponovno rojstvo. Sekhmet je ogenj, moč in transformacija. Bastet je zaščita, instinkt, mačja senzibilnost. Hathor je ljubezen, glasba, življenje samo. Štiri faze iste zavesti, ki se izraža v različnih frekvencah, kot svetloba, ki potuje skozi prizmo.
Velik nesporazum sodobnega človeka je, da bogove razume kot zunanja bitja. Mnogi čakajo, da jih “nadangel”, “vodnik” ali “Isis” nagovori iz drugega sveta. V resnici se človek takrat povezuje s svojim lastnim spominom. Kanaliziranje ni komunikacija z zunanjim bitjem, ampak s samim seboj – s svojo višjo zavestjo, s svojo multidimenzionalno naravo.
Ko pride do stika s tako imenovanim angelom ali boginjo, ne prejemaš sporočila od “njih”. Prejemaš ga od sebe – iz tistega dela zavesti, ki je onkraj časa in prostora. Višji jaz ni bitje v oblakih. Je skupek vsega, kar si. Je tvoja izvorna matrica, ki se izraža skozi tisoče fraktalov – skozi vse bogove, boginje, angele in vodnike, ki jih je človeštvo poimenovalo v različnih obdobjih.
Vsak izmed njih je ogledalo. Ko se povežeš z energijo Horusa, se v tebi prebudi jasnost vida in namen. Ko se povežeš z energijo Isis, se v tebi prebudi spomin na brezpogojno ljubezen. Ko se povežeš s Sekhmet, vstopiš v ogenj, ki razbije vse, kar ni resnica. In ko vstopiš v tišino, spoznaš, da so vsi oni – ti.
V tem je ključ egipčanske modrosti. Ni zunanjega boga. Ni zunanje boginje. Obstaja samo spomin, ki se vrača. Egipt je bil civilizacija, ki je razumela, da je človeško telo tempelj, DNK pa sveti spis.
Vsaka celica nosi zapis vesolja. Vsak dih ponavlja stvarjenje. In vsako srce, ki se odpre, postane svetišče, v katerem se srečata Bog in Boginja – v nas.
Ko to razumeš, se vrata templja ponovno odprejo.
In bogovi se vrnejo – ne z neba, temveč iz tebe.
Zato je stavek: Jaz sem Bog, jaz sem Boginja – na mestu.
Hvala, ker ste prebrali ta članek.
Avtor: Lu Ka – Višja Vibracija
