Kje je tišina?

Svoje javno izpostavljanje zlasti na internetu res doživljam kot kričanje. Prav tako bi se grdo zlagal, če bi trdil, da v meni prebiva zgolj tišina. Po naravi nisem človek, ki bi rinil v ospredje, zato se večkrat vprašam ali mi je tega res treba. Pa vendar. V svet, predvsem pa v lastno okolje bi rad vnesel več miru, pristnosti in zavedanja, a imam občutek, da redko kdo razume, kaj oziroma o čem tukaj govorim.

Vsekakor je paradoksalno z besedami opisovati, kako odveč so. Namreč, če v celoti občutim sebe, bližnjega in okolico, ali je sploh potrebno k temu še kaj dodati? Ali ni enostavneje živeti z uvidom kot pa s “podnapisi”? Kajti prav napačno tolmačenje in razumevanje le-teh je izvor vseh nesporazumov in konfliktov. Kljub vsemu so besede potrebne, vendar v zelo omejenem in praktičnem smislu. Ker ne morejo v popolnosti opisati dejanskega, lahko le nakažejo nanj.

Prav iz tega razloga se mi zdi vse govorjenje o “duhovnosti”, “mističnem” in “nadnaravnem” zgolj okrasno besedičenje ali po domače “mlatenje prazne slame”. Človek lahko dobi vse odgovore, če le obmolkne in prisluhne. Največkrat celo sama vprašanja izzvenijo. Čeprav naš um zelo rad zapleta, teoretizira, predalčka in “vse ve”, resnično ni prav nobene potrebe po tem. Kako enostavno postane življenje brez vse te navlake.