OGLAS

Se kaj hitro z lahkoto poda v nek navidezen, izmišljen svet, ki ga kaj lahko odpelje še globlje. A ne kamor koli, temveč v svet še večje domišljije, s katero si ne more kaj dosti pomagati. No, vsaj v svetu, kjer želi resnične odgovore na to, kar se v resničnem svetu dogaja.

Sicer pa, kaj pa je resnica?

No, vsekakor ni to nekaj, kar je zelo subjektivno. Vse stvari, ki jih imamo za resnične, veljajo za vse na enak način. In dejstvo, da je nekaj tvoja resnica, tvoj lasten svet, še ne pomeni, da je to, kar imaš v glavi resnično.

V življenju obstajata dva svetova, ta namreč, ki se nahaj v naši glavi, in ta, ki ga zaznavamo z našimi čutili, kot zunanji svet. A zgodba niti ni tako enostavna, kajti stvari, ki jih vidimo v zunanjem svetu, na kaj lahek način prepletemo s tem, kar čutimo, se spominjamo, trpimo, gledamo ipd. v telesu.

OGLAS

In kaj je narobe s tem, boste rekli? No, čisto nič, a dejstvo je, da tudi človek, ki ne pozna poimenovanja barv, npr. modre, ne bo mogel videti modre, pa čeprav ves svet vidi modro. In enako je z vsem drugim, kar vidimo v svoji okolici.

Če namreč vidimo fanta, ki joka, to lahko za mnoge pomeni, da je reva in ubošček, ki se ne ve postaviti za sebe, za druge morda, da je preveč čustven, za tretje spet, da si upa izražati čustva… To kako vidimo fanta je zelo pogojeno s tem, kar vsak od nas vidi in doživlja. Pa je to resnica? Ne to je le subjektivni pogled nanjo, na resnico namreč.

Ker jo vsak vidi na svoj lasten način, to pomeni, da je resnica nakaj drugega, kot naš lasten pogled. In kaj ta je? No, ker ima vsak svoj pogled in ker iščemo skupno resnico, to samo pomeni, da ima vsak k popolni resnici primešano mnogo drugega, tako dosti, da več zaradi primešanin ne vidi več oz. ne razloči, kaj je tisto, kar se pravzaprav dogaja.

Zanimivo je, da se ljudje tako predajamo čustvom in mislim, pa čeprav nam le-ta zamegljujejo našo predstavo o svetu. In, če ni resnica to, kar nam rišejo čustva in misli, kaj pa je? No, odgovor je čisto preprost. Gre se namreč za tisto, kar ni prepleteno z mislimi in čustvi, a pot do tja je dokaj težka, saj se celo življenje prepričujemo, da so misli tiste, ki jim moramo slediti in čustva tista, na katera moramo odreagirati.

Nihče, no skoraj nihče, nas ni nikoli učil, da so misli in čustva, ki jih doživljamo v našem gostem umu, v umu, ki je zelo navezan na to, kar se dogaja, nekaj drugega kot resnica in da nam pačijo svet. Vsaka misel namreč izvira od nekje, nekdo jo je začel misliti.

Razlogi za to, zakaj je do tega prišlo, so različni. A v trenutku, ko jo je nekdo začel misliti, hkrati pa jo je krepil še z verovanjem, da je ta misel resnična, je le-ta postajala močnejša, bolj gosta. Vedno bolj je bila zanimiva, vedno bolj je bila privlačna – z drugimi besedami to pomeni, da se je naš um vedno bolj rad vračal k njej.

In kaj je narobe s tem?

No, čisto nič, razen le to, da večkrat se je vrnil k njej, bolj je postajal zlit z njo, pomešanost z njo pa mu je dajala vedno večji občutek, da je ta misel resnična. In svet, no, svet, je postajal vedno manj objektiven.

Če so se naši predniki na nekem nivoju odločili, da so partnerji, ki so sloki, ozki in nasmejani odlična izbira za njih, so to misel tako dolgo ponavljali znotraj sebe, svoje notranjosti, da se je prijela. Pa ne samo njih. Obstaja namreč velika verjetnost, da se je ta misel prenesla tudi na potomce, kot so to dokazali znanstveniki.

V človeku so torej okoljski dejavniki začeli spreminjati naš lasten DNK, kar ne bi bilo nič narobe, če bi okoljski dejavniki spudbujali, da bi se znotraj nas prebujala in gojila objektivna resnica, saj bi potem lahko na svet gledali z zelo objektivnimi očmi. Če pa nas napada naša lastna DNK s tenzijami, ki nas usmerjajo v to, da morajo naši partnerji ali karkoli drugega biti takšni in takšni, potem pa to ni svobodna volja, temveč potreba, ki ji sledimo samo zato, ker tako veli naše telo.

Kako torej stran od tega?

No, pot osvoboditve, je pot, ki te pelje v popolno objektivnost, skozi katero lahko odkriješ znotraj sebe in drugih tisti pravi namen zakaj si tu. Na Zemlji namreč nismo, da bi se zafrkavali z misleno-čustvenimi igricami, saj le-te povzročajo, da življenja ne vidimo takšnega, kot le-to je.

Zakaj pa smo tu, če ne zaradi tekmovalnosti, rivalstva, užitkov, uživanja, naslade? No, kakor kdo, a glavni namen človeškega bitja je, da odkrije svojo lastno naravo in to ne, takšno, kakršna se mu zdi skozi njegove misli in čustva, ker takrat je še vedno ne vidi objektivno, čisto in jasno.

In zakaj bi morali nanjo pogledati objektivno? Če želimo v celoti užiti to, zaradi česar smo na tem prečudovitem planetu skozi svojo lastno naravo, ki je takšna, kakršna pač je, brez potrebe, da bi bila kar koli drugačna, potem jo moramo olupiti vsega tistega, kar nam preprečuje, da bi jo lahko doživljali čisto, jasno in čutečo, takšno, kot sama to želi.

Vedno se učimo, da je objektivnost zelo pomembna. To nas učijo že v šoli pri matematiki in fiziki ter drugih vedah, kajti, če na vprašanja odgovarjamo s svojimi lastnimi primesni, čustvi in mislimi, potem ne damo takšnega odgovora, kot ga od nas zahteva objektivna resnica.

Če se dobro ozremo in pomislimo, če se zaustavimo v mislih in dejanjih, nam je odgovor, kako do resnice, tiste objektivne, neposredno pred dlanmi. Vse kar moramo storiti je, da se prepustimo toku življenja, brez pretirane kritičnosti, saj nas ravno kritičen pogled na življenje zapelje in nam ustvari nov pogled na življenje, ki mu sledimo.

Kako se torej rešiti iz tega?

No, vsaka misel ima svoj začetek in konec. In če smo pozorni na to, lahko kaj hitro odkrijemo, kje je kateri. Ob vsem tem lahko tudi opazimo, da se misli ne držijo čisto skupaj. In ko to odkrijemo, se moramo le podati v raziskovanje tega prostora, ki se nahaja med mislimi, saj je ravno le-ta tisti, ki vsebuje to, kar veže misli, potrebno informacijo, neobremenjeno s primesmi torej.

Vaja je torej, da ne sledimo več mislim, torej, da iščemo odgovore v prostorih, ki se nahajajo med mislimi. To je zelo podobno, če že ne isto temu, ko si vzameš odmor od napornega mišljenja, ko v odmoru in po njem dobimo možnost, da pogledamo na stvari iz čisto druge, sveže perspektive.