Ko čutimo sebe brez telesa

OGLAS

Vsak dan, preden odpremo zjutraj oči, imamo možnost. Pa ne samo takrat, tudi večkrat med dnevom, če smo pozorni. Sebe lahko z lahkoto zaznamo kot nekoga, ki nima telesa.

Naše telo je samo referenčna točka, ki nam pomaga sebe umestiti v čas in prostor, ker obstajamo.

Pa smo samo tisti, ki se nahajamo v času in prostoru , ali pa sebe zaznavamo še širše.

OGLAS

Če dobro pomislimo, imamo znotraj sebe mnogo priložnosti, da se ne okušamo kot nekoga, ki ima telo.

Ko okušamo svoj občutek za obstajanje, tam telesa ni.

Je že res, da se večina ljudi nanaša na sebe, kot to pa sem jaz. Dosti se nas nanaša na svoje roke, svoje noge, svoje lase.

Tudi na svoj izgled. A takrat, ko se spuščamo v svoj izgled, se več nanašamo samo na dele telesa, temveč govorimo o širšem zaznavanju nas samih kot nas.

Ko govorimo o sebi, največkrat govorimo o tem, kar zaznavamo kot sebe.

Kaj pa zaznavamo kot sebe?

Vsekakor ne samo telo. Tu poleg so še občutki, čustva, misli, spomini, zamisli o nas samih ipd.

Vsekakor pa je med vse to prepleten občutek za obstajanje.

In kdo smo mi, če nismo nič od tega in vse to, kar nam to predstavlja?

Vse to, kar nam to predstavlja, kar opisujemo, ne moremo biti, ker se tega, kar opisujemo, zavedamo od nekje drugje.

To, kar opisujemo, moramo od nekje gledati. Kako drugače lahko v svetu dvojnosti vidimo nekaj onstran nas samih?

Mi torej moramo biti na eni strani in tisto, kar opisujemo na drugi.

In ko se zjutraj ne zavedamo telesa, ko ga ne zaznavamo med dnevom, opisujemo naš globoki občutek za nas, vsaj večino časa.

Ta občutek za nas, je toliko globok, kako globoko si upamo zaznati sebe. Kajti bolj se upamo spustiti v neznani svet, ki preži na nas onstran znanega, bolj globoko gremo v sebe.

V običajnem svetu smo zelo omejeni, saj nam drugi dajo referenčni okvir od kod in do kam naj zaznavamo sami sebe.

Doma nas o tem kdo smo učijo starši, v vrtcu, šoli učitelji in vzgojitelji, v družbi prijatelji, znanci, direktorji, sodelavci. Največjo priložnost soočiti se s tem kdo smo imamo, ko smo lahko najbolj intimni s sabo, s svojo globino sebe.

To je največkrat v spolnem aktu, v odnosu z našimi partnerji, otroci, starši. In če si preveč dovolimo, da nam oni oblikujejo naš pogleda na nas, potem je pač naš pogled na nas omejen s tem, kar so nam o nas povedali drugi.

Je pa dejstvo, da sebe zaznavamo brez telesa.

Ko smo osredotočeni na avro, čustva, občutke, ideje naša predstava o telesu vedno bolj bledi. In bolj smo osredotočeni na nematerialno in neotipljivo, manj zaznavamo sebe kot telo.

Mnogi bi rekli, da se gre pri zaznavi za sanje. In vsekakor se gre.

A odvisno je, kako zelo je človek povezan s tem, kar je v resnici. Kajti, če je bolj povezan s tem občutkom, ki nam govori, da nismo telo, potem je občutek sanj manjši.

Takrat imamo namreč možnost, da zaznavamo sebe kot sebe brez vseh teh stvari, ki nam pomagajo opisati nas kot telo. Dobro je ne pozabiti, da je telo naša lokalna resničnost. In tudi znanost je poleg duhovnosti dokazala, da je to, kar je lokalno, neresnično in da je resnično samo tisto, kar ni lokalno.

In zanimivo je, da mi sebe onstran telesa, zaznavamo kot nekaj nelokalnega.

Naš občutek za nas je povsod. In bolj gremo iz zaznavanja sebe kot telesa, v zaznavo onstran telesa, bolj postajamo nelokalni.

Pa ne samo to, bolj tudi vidimo resnico, ki ni omejena na nekaj lokalnega, kar nam z gotovostjo opisuje resnica, ki izvira iz čustev, misli, občutkov, idej.

Resnica, ki izvira od nekod, je vedno obremenjena s tem od kod prihaja, kakšna mora biti, in kako se prikazati [če jo imamo potrebo prenesti v zunanji svet čutil, čutov, občutkov, idej].

Resnica, ki je znotraj nas, pa se vedno čuti kot naša lastna.

In globlje gremo od potrebe, da smo navezani na lokalno resničnost, tudi na ženo, otroke, kot telesa, čustva, občutke ipd., bolj se odlepljamo od resnice, ki izvira iz naše domišljije.