V zadnjih letih sem se soočila z izgubami v osebnem življenju, ki jih nisem pričakovala. Več bližnjih, prijateljev in kolegov – ljudi, ki sem jih občudovala, se z njimi smejala in se zanašala na njih – je umrlo zaradi raka. Vsak je za seboj pustil oglušujočo tišino. Nedavno so se moje poti razšle tudi s par prijatelji, ki so odkorakali brez pojasnila. Prijateljstva, ki so bila včasih kot dom, so se prekinila brez zaključka, zgolj z odprtimi vprašanji.
Te izgube so me na trenutke močno zbegale – kot bi nekdo počasi razstavljal meni poznan mozaik, dokler mi ni postal popolnoma tuj. Vem, da nisem edina s takšnimi izkušnjami. Številni med nami, v različnih življenjskih obdobjih, se slej ko prej soočimo s spremembami v svojem socialnem krogu. Do njih lahko pride zaradi smrti, razpada povezanosti ali čustvene odtujenosti. Ne glede na vzrok, pa so posledice enake: ljudi, na katere smo se zanašali, na vsem lepem ni več.
O žalovanju pogosto razmišljamo v povezavi s smrtjo, vendar ima žalovanje več oblik. Lahko se pojavi skozi daljše obdobje tišine, ko prijatelji izginejo brez pojasnila. Lahko se pojavi v nerealni tišini, ki nastane, ko živahnega kolega ni več in ne odgovarja na naša sporočila. Posebna oblika bolečine nastane, ko izgubimo ljudi, ki so nas nekako pomagali ukoreniniti v našo zgodbo.
Ko nekdo umre, žalujemo za njim in za delom sebe, ki smo ga živeli v njegovi bližini. Ko se nepričakovano konča prijateljski odnos, žalujemo brez zaključka, kar je lahko še posebej begajoče. Takrat se sprašujemo, analiziramo, lovimo bilke, za katere bi se prijeli – pa se pogosto nobena ne pojavi.
Nimamo priročnika, kako ravnati, ko ni več ljudi, ki so sooblikovali naše življenje. Pa vendarle je to povsem človeška izkušnja. Številni klienti pridejo na terapijo, ker imajo tovrstne čustvene rane – včasih jih je sram, ker jih izguba še vedno tako boli, včasih so zmedeni, ker se počutijo tako zelo sami, tudi ko so v sobi polni ljudi.
Vsaka izguba spremeni naš pogled nase in na svet. Prisili nas, da stvari na novo ovrednostimo in razmislimo: o tem, kdo smo, zdaj, ko pomembne osebe ni več v našem življenju; o tem, kaj storiti s skupnimi spomini, navadami ter pogovori, ki jih nikoli nismo dokončali.
Ta vprašanja ne terjajo hitrih odgovorov. Terjajo prostor. Nežnost. Čas. Včasih niti ne potrebujejo dokočnega odgovora, kajti vsak zaključek še ni nujno dokončen.
V življenju se naše poti razidejo iz različnih razlogov. Nekatere od teh ločitev so dokončne. Druge niso. Življenje najde pot, kako spet združiti ljudi, na nepričakovan način, včasih celo po več letih od zadnjega slovesa. Morda se spremeni oblika povezave, vsebina pa ostane.
Res je tudi, da nekateri ljudje pridejo v naša življenja s posebnim razlogom. Ali pa mi v njihova. Lahko nas nekaj naučijo, nam pomagajo rasti, z nami delijo del poti. Ko se ta namen izpolni, lahko vez med nami razpade po naravni poti. Pa to ne pomeni, da je bila naša vez zgolj površinska. Pomeni zgolj to, da je bila izpolnjena. Tovrstni odnosi lahko pustijo globok pečat, tudi če niso z nami skozi vsa življenjska poglavja.
Spustiti nekoga zato ne pomeni vedno, da bomo na nekoga pozabili ali z njim pretrgali vezi. Včasih je to spuščanje povezano s počastitvijo tistega, kar je bilo, in z ustvarjanjem prostora za vse tisto, kar šele pride.
Skozi svoje procese žalovanja sem ugotovila, da naša zmožnost ljubiti in se povezovati ne izgine skupaj z izgubo. Lahko se začasno umakne. Lahko se čuti bolj boleče. Lahko je nekoliko bolj otopela. Vendar ostane, medtem ko tiho čaka na to, da naredimo prostor za nekaj ali nekoga novega. Ne gre za to, da bi nadomestili tisto, kar smo izgubili. Tega nič ne more nadomestiti. Lahko pa naredimo prostor za nekaj, kar se šele lahko zgodi.
Svet se ne sesuje kar naenkrat. Včasih postopoma ugasne, kar je še težje obrazložiti. V teh trenutkih se je pomembno zavedati, da:
1. Izguba ne pomeni, da je preteklost kaj manj resnična. Prijateljstva, skupna zgodovina, skupni trenutki – njihov pomen ostane. Ne potrebujemo stalnega stika, da validiramo njihov pomen.
2. Zaključka včasih ni. Včasih moramo sami zaključiti stvari. To je pravzaprav nekaj, kar nam pomaga pri prebolevanju, ne pa predaja.
3. Žalujemo lahko tudi za ljudmi, ki so še vedno živi. Ko nekoga spustimo iz svojega življenja, moramo tudi to odžalovati.
4. Vse poti se ne razidejo za vedno. Nekateri ljudje se vrnejo v naša življenja. Nekateri ostanejo del našega internega doživljanja in sooblikujejo naše življenje, tudi ko jih ni več.
5. Naša zmožnost povezovanja se ne zmanjša. Žalovanje poglablja našo zmožnost za empatijo in prisotnost, bolj kot karkoli drugega.
Če ste se znašli v tistem votlem prostoru, kjer imate občutek, da vsi izginevajo, vedite, da niste zlomljeni. Nise nevredni ljubezni ali neljubljeni. Doživljate pa boleč, a vendar zelo človeški, trenutek spremembe. In ta trenutek, ne glede, kako boleč je, ni nujno konec vaše zgodbe. Lahko je zgolj prelomnica, ko se nekaj novega, še ne videnega, šele začenja oblikovati.
