Ko prepoznamo vzorce, izgubijo moč nad nami

Stari Indijanec je govoril s svojim vnukom o nasilju in krutosti na svetu ter o tem, kako sta se razširila. Rekel je, da je nekako tako, kakor da bi se v njegovem srcu borila dva volkova. Eden je maščevalen in besen, drugi pa razumevajoč in prijazen. Vnuk je vprašal deda, kateri volk bo zmagal. In ded je odgovoril: »Zmagal bo tisti, ki sem se ga odločil hraniti.«

Tibetanska zamisel o šenpi pojasnjuje, kako nas nekatere umske navade ujamejo v past, da obtičimo v jezi, obtoževanju, sovraštvu do sebe in zasvojenosti. Toda brž ko začnemo prepoznavati njihove vzorce, izgubijo moč, ki jo imajo nad nami, nato pa zaživimo boljše, saj odkrijemo v sebi plemenite lastnosti naravne inteligentnosti, topline in odprtosti.

Vsakdanja srečanja lahko sprejemamo kot možnost, da se naučimo modro izbirati. Kadar govorimo s človekom, ki nam ni všeč ali ne soglašamo z njim — mogoče z družinskim članom ali s sodelavcem –, navadno porabimo ogromno energije, ko usmerjamo jezo nanj. Pa vendar naše zamere in osredotočenost nase, naj jih še tako dobro poznamo, niso naša temeljna narava. Vsi smo po naravi sposobni, da prekinemo s starimi navadami. Vsi vemo, kakšne zdravilne občutke zbuja prijaznost, kako nas ljubezen preoblikuje, kakšno olajšanje je, ko opustimo stare zamere. Z neznatnim zamikom perspektive lahko uvidimo, da drugi napadajo in govorijo grde stvari iz enakega razloga kot mi. In z občutkom za humor zlahka prepoznamo, da nas sestre in bratje, partnerji, otroci in sodelavci spravljajo ob pamet na enak način, kot mi spravljamo ob pamet druge ljudi.

OGLAS

Vir našega nelagodja je neuresničljivo koprnenje po trajni gotovosti in varnosti, po nečem trdnem, česar bi se oprijeli. Nezavedno pričakujemo, da bi nam življenje gladko teklo, če bi le dobili pravo zaposlitev, pravega partnerja, pravo nekaj. Kadar se zgodi nekaj nepričakovanega ali nevšečnega, mislimo, da je šlo nekaj narobe. Nikakor ne pretiravam občutkov, ob katerih se zalotimo. Celo na najbolj svetni ravni se zlahka ujamemo — nekdo nas prehiti, doleti nas spomladanska alergija, najljubša restavracija je zaprta, ko se odpravimo vanjo. Nikoli ne pomislimo, da bi se popolnoma prepustili plimovanju razpoloženja, zdravja, vremena, zunanjega dogajanja − prijetnega ali neprijetnega. Raje obtičimo in se prestrašeno oprijemamo vzorca, po katerem se ogibamo vsakršnemu trpljenju in neprestano iščemo lagodje.

Vsi smo mešanica napadalnosti in ljubeče prijaznosti, trdosrčnosti in nežne širokosrčnosti, pristranskosti in odpuščajoče širine duha. Nihče ni fiksna, predvidljiva, statična identiteta, na katero je mogoče pokazati in reči: »Vedno si tak. Vedno si enak.«