Ko rastemo …

Kadar nas življenje potisne proti dnu, smo posebej občutljivi in ranljivi … potrebujemo pomoč, želimo si jo, ampak najpogosteje naletimo na »prijatelje«, ki morda čisto na nezavedni ravni hranijo svojo lastno nemoč na naših ranah … Zato bodimo sila previdni in tenkočutni, ko želimo nekomu pomagati.

Kadar nas kakšna življenjska situacija pripelje v zrušitev, seveda najprej dvomimo sami vase, se obtožujemo, iščemo razloge pri sebi ali pa preprosto vso krivdo prevalimo na druge. Niti ni pomembno, kako se odzovemo, pomembnejše je, da takrat pravzaprav ne živimo, ampak životarimo. In v glavnini ne želimo biti sami …in pohvalno je, če se ne zapremo med štiri stene in ne vegetiramo v vlogi žrtve, kajti to pomeni, da smo pripravljeni za nov korak.
Zelo pomembno pa je, na koga naletimo, kadar smo v takem stanju. Najslabše, kar se nam lahko zgodi, je, da srečamo tipa JAZ VSE VEM. Tak tip človeka v imenu pomoči poskrbi, da nas je z vsakim dnem manj, na koncu smo pravzaprav že najbolj miniaturni pajacek. Značilnost tega tipa »pomočnikov« je tudi, da svojo pomoč radi ovekovečijo z lovorovim vencem v stilu, povej naprej, kako je ubog/a in kako sem ji pomagal. In kot da same težave niso dovolj, poskrbi še za mletje naših težav v okolju.
Nekoliko bolje nam je, če srečamo tipa RAZUMEM TE, KER SEM TO POSKUSIL. Ta nam bo vsaj dal občutek, da se to dogaja tudi drugim in da ni konec sveta. In če je sam prišel do neke uravnoteženosti, nam to, kar vidimo, čutimo, daje voljo, da se začnemo pobirati. Žal pogosto navdušen nad svojo zmago pozabi, da smo morda drugačna osebnost, da drugače čutimo, izražamo in nehote preide v kazanje nezadovoljstva nad nami, kar nas spet malce povozi.
Največja sreča za nas je, če naletimo na tipa RAD TE IMAM. Zakaj? Ker nismo ne pri svetovalcu, ne pri zdravilcu … povežemo se s človekom, ki se ne oklicuje za nič. Preprosto je človek, ki čuti, vibrira z ljubeznijo in svojega vedenja ne podaja kot edine svete resnice, ampak zgolj kot informacijo. In najpogosteje tako informacijo ponotranjimo, ker ima energijo ljubezni, ker je podana s srcem. Takrat se začne prebujati naš jaz … počasi, skozi določen proces, ki pa je spet zelo individualen, unikaten, se začenjamo imeti radi, spoznavamo, da smo čudovito, ljubeče bitje, ki s svojo ljubeznijo zmoremo vse. Počasi, tako kot smo sposobni v nekem trenutku čutiti in sprejemati … tudi čas je prilagojen vsakemu posamezniku. Od takega človeka bomo vedno prejeli tudi pohvalo in zahvalo, ker bo priznal, da se je ob naši stiski tudi sam učil in utrjeval svoje vedenje.
In zakaj sploh razmišljam o tem? Ker sem na svoji poti srečala vse tri tipe in so bile reakcije in čas mojega ponovnega rojstva temu primerni. Vendar danes lahko rečem, da sem potrebovala vse te tri tipe, ker sem se morala nekaj naučiti ali bolje rečeno, so iz mene priklicali to, kar vem danes. Zato vsem hvala iz globine srca … Slednji pa so mi dovolili, da sem z njimi poletela, da letim, da dajem, česar pravzaprav v danem trenutku še niti ne znam opisati.
Res pa je, da nekdo ne bo zmogel predelati prvih dveh tipov, ker bo prehudo … ker jih ne potrebuje in ga bodo pahnili nazaj, dlje kot je bil kdajkoli. Zato vedno najprej prisluhnimo sebi. Z ljubeznijo. Z zavedanjem, da smo edinstveno, unikatno in čudovito bitje ne glede na to, kaj se nam je zgodilo, v kakšni situaciji smo. Najprej to, šele potem bomo zmogli začutiti, kdo je lahko oseba, ki nam pomaga. Takrat bo šlo to povezovanje pravih energij hitro in rezultati bodo osupljivi.
In še to … sama sem začela spremljati t.i. duhovnost pred kratkim. Zakaj tako imenovano, ker pravzaprav ne morem sprejeti neke definicije za duhovnost. Najbližje je morda samo to, kar nekdo nosi v sebi, je nekje v nas in se na nam prilagojen, poseben način manifestira … Zato tudi v tem primeru prisluhnite sebi … ni nujno, da vam bo katerakoli od oblik razvijanja tega popolnoma odgovarjala. Sama sem našla svoje središče s prepuščanjem … tisto, kar mi je bilo v katerikoli veji duhovnosti blizu, je samo izstopilo, je sililo k meni. In je privabilo iz mene to, kar je moralo privabiti … Seveda ob čudovitih energijah drugih dušic, za kar čutim neizmerno hvaležnost.
Če povzamem, v vsakem primeru, karkoli se nam zgodi, najprej smo mi, naš lastni biser, ki ga nosimo v sebi … Njegov odsev nam bo vedno pokazal pravo pot, energije pravih ljudi, našo pravo vrednoto in vedenje … zagotovo.
In še enkrat HVALA VSEM, tistim, ki ste me pahnili v globino, da sem se zavedala svoje moči. Tistim, ki ste mi dajali roko in vzbujali zavedanje, če te spustim, boš padla. Najbolj HVALA pa tistim, ki smo – eno, energija ljubezni, svetlobe, moči – za dobro nas in vseh čudovitih bitij na svetu.

Vsak človek je zase svet,
čuden, svetal in lep
kot zvezda na nebu. (Tone Pavček)