Ko se jutranja megla zažre v kosti

Ko se jutranja megla zažre v kosti, se je težko premakniti iz toplega zavetja … Poznate ta občutek? Takrat upade energija in se upor izrazi v obliki odlašanja. Pojavi se neki čuden občutek v trebuhu, kar tišči in peče … Prvič sem tak občutek zaznala, ko sem bila stara štiri leta, ko je mama odšla po opravkih v mesto in sem dopoldne ostala doma z bratom in starim atom. Tak čudni pekoči občutek v trebuščku je bil!

Vsakdanje obveznosti kličejo, čas priganja in ni časa za pomenek s seboj. Razum opozarja, naj pohitim, a vseeno malo podaljšam vstajanje, se spravim k sebi pod najprej toplim, nato hladnim tušem, za zajtrk ni več časa in odhitim na delo … Se prisilim, da delujem in potem steče, kakor steče.

Tisti občutek v telesu še vedno je. Ga omilim za nekaj časa, vendar še kar je in se hrani z vitalno energijo … Vem, da se nekaj kuha v meni, da nekaj v meni dozoreva. Lotim se urejanja nedokončanih zadev. Tudi te me izčrpavajo … plačniki z večletno zamudo se ne javijo, nekateri so preprosto izginili s svojimi profili in podjetji, telefon zvoni v prazno ali pa številka ne obstaja več.

OGLAS

Poslovna etika je pozabljena, odličnost poslovanja tudi. V svoji naivnosti sem verjela, da so vsi ljudje, predvsem tisti, ki se (poklicno) ukvarjajo z osebno in duhovno rastjo, pristni in vredni zaupanja!

Pred meseci se je v enem izmed naših srečanj razvil pogovor in je udeleženka vprašala, kako to, da se nekdo do nje obnaša skrajno neprimerno, ona pa mu pravzaprav ničesar noče. Bila sem zelo pametna s svojim izrekom, da zakoni narave tako in tako veljajo za vse enako, da očitno oddajamo določeno vibracijo, ki pritegne točno take izkušnje, ki jih potrebujemo za svoj razvoj. Seveda verjamem v to, morda ta trenutek bolj upam, da je to res. Pa res verjamem temu, je trditev verodostojna?

Zagotovo je, če celo Martin Kojc piše, »Kako je vse, kar se dogaja neskončno modro in dobro …« Z njim plešem precej neubran ples že nekaj let in se pogosto prepiram z njim. (Ples ni moja dobra lastnost.) Lahko je biti pameten, ko nekaj predelaš. Mar že nisem? Sem veliko, toda še vedno sem tukaj in še vedno diham. Toda ko zaboli mene, takrat najbolj boli in takrat sem sita praznih besed, moj razum jih pozna toliko in toliko. Vse, kar piše v knjigah (morda) drži, vendar mojih občutkov in mojega telesa ni v njih! To ni moja zgodba! Moje telo se odziva drugače in vem, da se telesa ne da pretentati. Nikoli!

Lahko me nekaj (kar preberem) spodbudi k raziskovanju sebe, da naredim lastno introspekcijo, da si dovolim izraziti občutke. Zraven lahko uporabim tehniko EFT in tapkam, odstranjujem motnjo, urejam pretoke, na novo spreminjam … In pri tem pristopu potrebujem vse, kar premorem (na fizični ravni): tako razum, čustva kot telo …
Ni tehnike in ni izvajalca, ki je nad posameznikom in njegovo močjo! Toda tako zelo radi imamo temno zavetje znotraj sebe, ker imam potem toliko razlogov, da se ne presvetlimo. Kajti potem bi našli moč za delovanje, za spremembo, prevzemanje odgovornosti … tega pa nas je (morda) strah.

Dobro vemo in smo tudi že vsak zase izkusili, da pot do ‘nebes’ poteka skozi ‘pekel’, skozi bolečino. In čeprav ne deluje, si močno želim priti na drugo stran reke, ne da bi si zmočila noge.

V kaj in kam usmerjam svojo energijo? Se borim proti nečemu ali se trudim za tisto, kar je dobro v mojem življenju? Nikoli nam ni dovolj. Nabiramo si navlako (snovno in nesnovno) in potem skrbimo zanjo, jo varujemo in ščitimo, se postavljamo z njo, namesto da bi prevetrili vse skupaj, tudi tiste občutke v telesu.

Ko se počutim tako kot danes, mi je težko izraziti hvaležnost. Lahko samo še predam in se umaknem … takrat si ne zmorem prižgati niti svečke niti glasbe, vsi pametni nasveti mi gredo na živce. Takrat je čas, da samo diham. Diham, tapkam … tudi dihanje se umiri in postane globoko, mirno … Včasih je čas blagodejen in dela zame (in spet sem pri odlašanju, pri najbolj sprejemljivi obliki upora).

In potem zapiha veter (v-eter) in prevetri vse skupaj, skuštra lase in prinese svežo energijo, dih postane bolj pretočen, lažji … In preverjeno vem, da je blagodejna tudi dnevna rutina kot na primer telesna vadba, sprehod v naravi, meditacija … Počasi, korak za korakom v ritmu lastnega srca in v ritmu z življenjem. Popoldne te ogreje toplo sonce … in veter ti na dlan spusti odpadli listek z drevesa (kar pomeni srečo). In sreča je lahko vsak trenutek, lahko je v novi priložnosti v naslednjem telefonskem klicu, v naslednjem srečanju …

Zaupajte življenju, ki je nenehna sprememba in zaupajte sebi – zakoni narave veljajo za vse enako! Če potrebujete varno okrilje, razumevanje in bi želeli obuditi svojo moč, biti sprememba pri sebi, vas vabim na individualno tapkanje, svetovanje … seveda samo takrat, ko veste, kaj bi za vas bil napredek.

Helena Cesar, Žarek