Vsi si želimo imeti mir, srečo, zadovoljstvo
Osnovne človekove potrebe so mir, varnost in občutek sprejetosti.
Ko se eden od teh temeljev poruši, smo ogroženi. Ogroženi na celični ravni – to ni samo občutek ogroženosti, ki ga lahko odmislimo – to je ogroženost nekje globoko v nas, ko se nam rušijo tla pod nogami.
Tak občutek rušenja se mi je zgodil pred leti. Cele dneve sem bila sama s tremi majhnimi otroki, mož je bil cele dneve v službi. Vem, da mogoče ni to nič takega, vendar, ko si sredi »godlje«, samo toneš. Počutila sem se preobremenjeno. Za nameček se mi je rušilo tudi na poslovnem področju – kamor sem se ozrla, same težave. S svojim negativnim razpoloženjem sem tonila vedno globlje in globlje. Posledica je bila, da sem vedno manj zaslužila, težave sem imela na finančnem področju, težave sem imela v partnerskem odnosu, težave sem imela z otroki, ki so bili kar naprej bolni, težave sem imela sama s seboj, tudi jaz sem bila pogosto bolna, kar naprej sem tekala z otroki k zdravniku in tudi sama sem imela kup težav – ginekološka vnetja, bila sem utrujena, kar naprej mi je šlo na jok, imela sem občutek, da ne zmorem …
Ko smo v negativnem stanju, se zgodi, da se ta negativnost prenese na vsa področja našega življenja. In bolj, kot nam gre slabo, bolj želimo braniti to, kar imamo, bolj se trudimo, in še bolj tonemo. Trudimo se z več jeze in več negativne energije – ker želimo obraniti – ohraniti stanje, vlagamo še več agresivne energije, razmere pa se samo slabšajo … začaran krog …
…Več v knjigi Ko ima življenje žur
Predstavljate si človeka, ki se pogreza v živo blato. Bolj, kot se trudi, bolj, kot maha okoli sebe, bolj se pogreza. Vsi vemo, da je rešitev v tem, da se neha truditi ter upa na to, da mu nekdo poda oporo, da se je oprime in se reši. Prav tako je takrat, ko se nam rušijo tla pod nogami, ko je ogrožena naša varnost. Takrat bi se morali nehati truditi in dovoliti, da v naše življenje pride pomoč, da se rešimo iz nastalega položaja. Rešitev je v miru. Včasih pomaga knjiga, včasih pogovor, včasih terapija – v vsakem primeru iščemo pomoč – rešitev je v tem, da greš po novo moč.
Dovolimo, da se začnejo dogajati čudeži! Včasih pridejo v naše življenje rešitve na čudežen način.
Nekaj let nazaj se je hčerka Sara ponesrečila na smučanju. Pri padcu si je zlomila komolec in zapestje. Imela je operacijo, vendar se je po nekajmesečnem okrevanju izkazalo, da kljub fizioterapiji roka ni več enaka – pri petnajstih letih je bila delni invalid s skoraj negibljivo levo roko. Potrebna bi bila še ena operacija, in ko sva šli na pregled, sem kot mama vztrajala, da nekaj naredimo. Ne morem pustiti otroka z negibljivo roko! Kirurg je bil očitno drugačnega mnenja – vpričo hčerke mi je rekel: »Veste, ravno sem operiral enega »mladiča« z enako poškodbo. Sedaj imam gibljivo roko, po nesreči pa sem mu prerezal živec in mu dlan visi dol« … in vse to je nazorno pokazal.
Hči je dobesedno ušla iz ordinacije, se zunaj sesedla na klop in jokala, da ji bo ta človek uničil življenje, da k njemu ne gre več … Nekaj dni je imela še fizioterapijo v zdravilišču, zato sem jo s pregleda odpeljala v zdravilišče. Naslednjih nekaj dni sem bila njen strelovod. Obup in jeza ste se izmenjavala in z vso silo butala vame – nekoga je potrebovala za svoj strelovod.
Ko sva prišli domov, sem želela malo podpore. Potožila sem, kako je bilo naporno …, bila sem izmučena, tudi sama nisem vedela, kaj naj …, na koga naj se obrnem, kdo lahko pomaga …, in vsi domači so se postavili na stran hčerke, češ, naj malo potrpim, da se bo že uredilo …
Bila sem čisto na tleh. Šlo mi je na jok. Potrebovala sem čas zase. Usedla sem se na kolo in se v solzah zapeljala do Save – tam imam kotiček, kjer se napolnim z novo energijo …, usedla sem se na rob previsa, bingljala z nogami čez rob ter med solzami molila …, prosila, naj mi stvarstvo pomaga, ker jaz ne morem več …
Ko tam sedim in jokam, prikolesari mimo mlad par – ustavita se točno pri meni. Stala sta mogoče pol metra za mano in se nekaj pogovarjala …, ne vem, ali sem bila tako zamaknjena v svoj svet – nisem ju razumela in nista me motila.
Pod previsom je ves čas nekaj brbotalo in naenkrat je izpod pečine priplavalo ducat račk. Mama raca je mirno plavala, njene račke pa so okrog nje švigale sem in tja, se potapljale … V tistem trenutku se je fant naslonil na eno nogo poleg mene in rekel »To je predstava samo za nas.« Spet so se mi po licih ulile solze. Med solzami mu nisem mogla niti odgovoriti, samo mislila sem si: »Tako sem jaz s temi mojimi otroki, ampak jaz ne morem več…«
Nato dekle reče fantu: »Kam greš sedaj ti?« On odgovori: »Tja dol,« in pokaže proti cerkvici, kjer je v tistem trenutku začelo zvoniti, ona pa odgovori, da se bo sedaj vrnila nazaj in sta odšla. In kar je najbolj zanimivo, odnesla sta mojo bolečino. Jaz sem se umirila, imela sem upanje, da se bo vse uredilo. Zajahala sem kolo in po nekaj metrih me je prehitel avto. Registrska tablica je nosila napis »Mihael«. Spet so se mi vlile solze – to so bile solze hvaležnosti. Prepričana sem, da sem imela pomoč od zgoraj.
Sledil je plaz naključij. Naslednji dan me pokliče gospa, ki redko kliče – stranka. Malo sva poklepetali, in ko vpraša, kako sem, sem ji povedala zgodbo zadnjih dni. Ona pa samo reče: »Poznam nekoga, ki vama bo pomagal. Uredim še danes. Zakaj pa nič ne rečeš!« Naslednji dan sva že šli na pregled k »novemu« kirurgu. Kirurg, ki dela s srcem. Iskreno mu je do tega, da pomaga. Sledila je operacija in razgibavanje in sedaj ima Sara popolnoma gibljivo roko.
Zakaj vam to govorim? Vsak izmed nas ima preizkušnje, ki se jim reče življenje. Vsak izmed nas pride do točke, ko misli, da je konec poti. Ko mu glas v glavi govori: »Ne zmorem. Dovolj imam. Sit/a sem tega …« in če zmoremo v najbolj temnih dneh svojega življenja prositi za pomoč, jo bomo tudi dobili. Čudežno se odprejo vrata in pokaže se neka pot, pojavi se nekdo, ki nam poda roko in nekako gremo naprej.
Vera – ali zmorem zaupati, ali zmorem zaupati procesu življenja in predati vodstvo v božje roke? Vse je tako, kot je prav. Neskončnemu ne more spodleteti. Karte Prehod v novo dobo
