Ko te očala odvadijo biti ti, si izgubljen, kot pri vsaki optiki, ki jo postavimo med sebe in svet, ki nas obdaja. Če gremo na Irsko in dva mesca samo govorimo angleško, kaj hitro ujamemo ritem in naša sposobnost prilagajanja nazaj na slovenščino se malo poleni. Svojo prisotnost navajamo na neki novi aspekt življenja, ki kaj hitro postane naš uradni, če ne pazimo, kajti zalo hitro nas lahko zasvoji nov način.
Pri umski inteligenci vsi tako zelo poudarjajo prilagajanje, iskanje novih idej in načinov. Vsekakor je to to, o čem govorijo, a pred tem je še dosti več. Gre se namreč za izpuščanje tistega, česar več ne potrebujemo in to je v tem primeru, umske, čustvene in miselne navlake, ki se je nabrala znotraj nas med tem, ko smo hodili po življenju.
Naše potovanje ni nikoli čisto to, zaradi česar smo se nanj podali. Potovanja bi namreč morala biti o doživljanju, a v modernem svetu je naše doživljanje vse prevečkrat zelo omejeno in osredotočeno na cilj, namesto na celotno potovanje. In ker svoj fokus nenehno tiščimo v neko točko, ki je sploh ni, razen seveda v naši glavi, si ‘natiščimo’ ta fokus, da postane zelo trden in otipljiv. V trenutku pa, ko postane otipljiv, pa ga čutimo in vemo, kako je s točkami v vidnem svetu, ki so nam zanimive…
Življenje nas trenira, da bi naj izpustili, a smo iz nekega čudovitega razloga sprejeli drugačno odločitev. Znotraj sebe treniramo fokusiranje namesto, da bi se prepustili toku narave, vetra, ki veje skozi naše možgane. Misli želijo le potovati naprej, ne da jih zadržujemo.
Človek nikoli ni bil ustvarjen za zadrževanje, temveč za občudovanje tega, kar je ustvaril. Kljub temu, da je izgradil prečudovite ceste skozi pokrajine, da jih lahko uživamo, pa se večino časa, ko gremo kam na potovanje, še vedno ukvarjamo z jezo na druge, ker so prepočasni ali prehitri, gledamo grbine in jame na cesti, gledanjem na števec, premišljujemo neke stvari, ki nimajo nič s tem, kar nam ponuja okolica.
Narava nam daje lep primer kako naj izgleda potovanje. Oblaki nekje nastanejo, kot neka želja, ki želi izkusiti potovanje in potem ta želja gre na potovanje. Malo levo, malo desno; malo naprej, malo nazaj. Vse je odvisno od okolice, kajti okolica bolje ve, kaj se splača videti.
Ljudje si vse prevečkrat postavljamo cilje kaj videti in kaj početi, namesto, da bi to le počeli. V trenutku namreč, ko se znotraj nas pojavi misel in ji ne dovolimo, da gre naprej, jo uskladiščimo, kot to počnejo trgovci, da bomo to lahko nekoč, nekje prodali.
A ne gre se za prodati izdelka, spomina. Tudi ko kupujemo, pravzaprav ne kupujemo izdelka, temveč zgodbo, ki nam jo le-ta pričara. Ste opazili, da dva enaka izdelka lahko govorita drugačno zgodbo, da vam je eden bolj všeč, kot drugi?
Vse ima svojo zgodbo in če v nečem ni zgodbe, je pač ne moremo zaznati, kar pa še ne pomeni, da je v njem ni.
In očala? Če človek, ki mu predpišejo očala pri majhni dioptriji, začne dvomiti v svojo popolnost, v svoj globoki in iskreni interes slediti resnici, ki jo zaznava s svojimi čutili, razmišljanjem, dokaj hitro postane ujetnik energije očal. Še več, prisotnost očal vedno bolj začne postajati njegova lastna, del njegove identitete, polja, aure, če želite. In takrat je resen odvisnik, saj uživa v tem, od česar je odvisen.
In če prepozna? No, potem ga čaka zanimivo potovanje in raziskovanje njegove lastne resnice. Počasi si začne odrekati dioptrijo, prisotnost očal in začne gledati skozi svojo pravo lečo.
