Ko zadanem na loteriji

Psiha in telo sta fascinantna zadeva. Tukaj štejem zraven tudi možgane, ki so neverjetno plastični in telo, ki ne pozabi lastne zgodovine. Fascinantni mi je tudi celični spomin, ki ga ustvarijo celice. Fascinantno mi je vse kar je povezano s psiho in naravo. Toliko člankov sem prebrala iz spolnih zlorab, telesnih spominov, možganih, nevronih… Prepričana sem, da bi lahko iz sebe magistrirala, če bi študirala na tem faksu. Mah, po mojem bi bila zelo dobra magistrska naloga. Poznam se že precej dobro in poznam svoje vzorce katere se mi ne da vedno znova nadzorovati. Včasih si pustim, da gredo vzorci malo na pašo in si mislim, te pa harajte, če ste že začeli. Če se greste tega je v redu, da jih znate tudi ustaviti… Lahko bi o teh zadevah še naprej bluzila, ampak danes imam eno drugačno tematiko, ki je dandanes vedno bolj glasna. Kar nam tudi ugaja (nekaterim). Na kateri strani ste pa vi?

PREŽIVELA SEM PRIJAVO…

Glede na to, da je že precej pozno in ja učenje me čaka…logično sedaj ko se spravim učit ali ko se uležem v posteljo, mi začne žival v mojih možgančkih harat. Dragi ljudje tako nastajajo ti blogi. Ponoči, ko je mirna noč in ne morem spati. Po mojem mi primanjkuje milijon ur spanja, ampak ja sploh se mi ne vidi, kdo bi si mislil, ker imam polno energije (ali adrenalina).

OGLAS

Čakaj kaj? Živa prijavo si dala? Čakaj kaj? Živa, kaj si rekla? Ja, prijavo sem dala. Vooo, noro kako je bilo? Hahaha.  Ni bilo ravno tako. Bilo je nekoliko drugače. Bilo je bolj fascinantno, bolj neverjetno, bolj grozno, bolj adrenalinsko kakor sploh lahko opišem.

Bilo je nekako tako. Odločila sem se, da bom dala prijavo. Dejansko sem si vzela eno leto pavziranja na faksu, da oddam prijavo. Pravzaprav sem ravno diplomirala. Potrebovala sem veliko časa. Veliko sem bila v naravi, na borilnih veščinah in po gorah. Bila je pravilna odločitev! To sem že dlje časa mučkala v sebi, ampak sem nekako čakala pravi trenutek. Nekako sem čutila, da mi časa glede tega zmanjkuje. Pozneje sem se že spraševala ali bosta moja dva storilca prej umrla. No, hotela sem prej to opraviti preden koga pokopajo.  Vedela sem, da če želim dati prijavo je potrebno GOVORITI, pa če mi je še tako težko. Nekako na začetku, to pisanje ovadbe ni šlo vse po načrtih. Logično.  Malo se mi je že vleklo in zmeraj sem reševala neko sranje. No, potem je končno stekla zadeva in sem s pomočjo ene osebe to spisala. Hvala mu za pomoč! Takrat sem doživela največ aha efektov v življenju. Aha efektov glede zlorabe. Zelo težkih aha efektov.  Na čase, je bilo precej težko opisovati stvari, saj so bila  zelo težka vprašanja. Včasih sem se že počutila, da me kdo  secira ali pa da me bo tesnoba živo pojedla. Velikokrat mi je bilo vmes slabo, ampak ja je šlo.  Spomini so mi švigali sem in tja. Na čase sem zmrznila ali se odzemljila. Ah, čustva so tudi precej močno švigala nekaj časa.  Bilo je precej hudo obdobje. To nisva spisala danes na jutri, pisala sva precej časa. To je normalno, ker ja vse spomine je potrebno logično razporediti. Bilo je zelo težko obdobje, ki kot izgleda sem ga morala dati skozi, da sem tu kjer sem zdaj.  Meni je osebno prijava veliko pomagala. O tem malo več proti koncu.

Ok, spisala sva to ovadbo, se podpisala in dala na pošto. Rekla sem si naj bo to najvišje in najhitreje zame, ne da se mi v nedogled čakati, imam še cel lajf pred sabo….

SEDMINA Z RITUALOM IN (DOLGO) ČAKANJE…

Nekako sem vedela, da je potrebno to obdobje nekako zaključiti. Ena oseba mi je predlagala, če bi zaključila s sedmino. No, tudi v knjigah so omenjali te stvari, ampak na drugačen način. Še isti dan sem doma z brenerjem zažgala vse spisane fleše in slike, ki mi niso bile všeč. Imeli smo tudi veselo sedmino z palačinkami. Zakon je bilo. Pogosto so me objeli mešani občutki. Odleglo mi je a hkrati sem se počutila živčno. Bila sem zmedena, sploh nisem vedela čisto točno kaj čutim, a vedela sem da delam prav. Poslušala sem se in sledila sebi. Tisto noč je bilo noro. Imela sem sanje na sanje pri sanjah s sanjami. Nore sanje. Mah ok, to sem dala skozi. Potem je prišel divji vikend. Po vikendu pa preobrat. A že? Aha…

Bila sem sredi gozda in poklicala me je oseba iz policijske uprave. Rekla je, da me želijo imeti tam, da moramo spisat vse te dokumente itd itd itd sploh ne vem kaj vse je rekla…Najbolje, bo da to rešimo ta teden. Če želiš, lahko pride s tabo tudi ena oseba za podporo. Mi nismo tako grozni, dobila boš tudi vodo in odmor. Torej Živa kdaj imate čas?

Čri čri čri čri…….(tišina iz moje strani)

 O fak. Okej, super. Nekako sva se zmenile. Fak. Tako nekako je to bilo. Fuf, še zdaj postanem živčna, ko se to spomnim. Ponovno mi je šopal adrealin po telesu. Še dobro, da sem bila sredi gozda.

Ok, nato se je začel boj v mojih možganih. Bilo je zakon in kripi po drugi strani. Noro je bilo. Ne da se tega opisati le z besedami. (Poskusite čutiti te stavke in ne jih samo brati.) Prvi dan sploh nisem povedala tega podatka doma, ker sem mogla nekako prvo sama sprocesirati celotno informacijo. Res, noro. Še isti dan, sem se hotela zmeniti z eno osebo, če bi šla z mano na postajo. Nekako sem vedela, da fak ne morem tega sama. Ja, v skrajni sili bi šlo. Nekako sem hotela, da to izpeljem po najlažji poti kar se da, ker je bilo tako ali pa tako zeloooooo stresno. Nekako preživim tistih par dni. Potem pa ja nastopi dan D na policijski postaji. Fak.

Živčna sem bila tako, kod da grem na najtežji izpit v življenju. No, verjetno je res bilo tako. Bala sem se, da me bodo secirali na panti koščke. Bala sem se, da se bom tam jokala ali drla. Bala sem se preveč. Tako me je bilo strah, da sem pred tisto odbito uro, ki smo se tam dobili, po mojem prehodila 3 kilometre. Mah nisem mogla sedet, bilo je zelo stresno. Ok, midva se prikaževa tam na postaji. Mislim si še mal pa bo mimo.

Potem pa se je akcija začela. Na vhodu sva  pokazala osebne. Povedala kdo sva in kje živima. Potem so poklicali to osebo, ki je govorila z mano. Poda mi roko in se predstavi. Zakon, pomembna sem za njih. Zakon verjame mi! Se sprehodimo po stavbi in gremo v pisarno ter se usedemo tja rečemo par klasičnih začetnih stavkom in ponovno pokaževa osebne. Jao, men je tok šopalo adrealin. Noro. Mislila sem si naj se že začne. Naj me secira, če me želi na milijon koščkov.

A bilo je ravno obratno. Bila je prava oseba za to zadevo, razumela me je, pomagala, neverjetno nežna, ni me secirala (vsaj enkrat v življenju se mi ni uresničil strah), ni me ponovno travmatizirala, spraševala za pavzo, spodbujala in delala na tem, da smo končali čim prej. Torej prava oseba za to delo. Tukaj sem zadela na loteriji! Lahko bi bilo veliko bolj zoprno, ampak ni bilo. Vseeno pa povem, da je bilo zelo stresno, ampak ja preživela sem tudi to.

Drugače pa še enkrat hvala, tej osebi ki je šla z mano na policijsko postajo in  mi je bila v veliko oporo.

Ko sem vse to opravila, sem počakala par mesecev in dobila sem pošto od tožilstva. Oziroma prvo sem dobila listek in nato pošto od tožilstva……..Na pošto sem hotela iti v soboto ampak je bila zaprta. Okej, odločila sem se iti v ponedeljek (oz. druge nisem imela) pred faksom. Vedela sem, da je to pošta od tožilstva nekako sem čutila kaj bi lahko bilo. Grem na pošto in odprem kuverto preberem…ZASTARANO in rečem na glas, to ni pravično. Vmes sem začutila milijon čustev. Od žalosti, do olajšanja, do jeze, do obupa…. A nekako sem vedela, da je potrebno iti na faks, na te vaje. Prej sporočim, da bom zamudila. Hotela sem iti  le na sprehod, se zjokati, skričati ampak zato tokrat ni bilo časa….žal. Nekako sem vedela, da je to največja verjetnost (verjetnost, da zadeva zastara). Na to sem se pripravljala, a vseeno doživela šok, ki se je vlekel še celi dan in celi teden. Po mojem me je tisti dan 6 ljudi vprašalo, če sem okej. Bi jim povedali po pravici?

ZA NA KONEC OZ. ZAKAJ PODATI PRIJAVO….?

Ok, tukaj ste videli mojo plat zgodbe. A to je le moja plat zgodbe. Žal, glede prijave in policije je 70 “prijetnih” zgodb in 100 neprijetnih zgodb. Verjamem, da je več neprijetnih zgodb.  A prej preidemo na pisanje te ovadbe. Ko se odločite poslušajte sebe, res le sebe. Možno, da vam bo veliko oseb reklo..ah prijaviti zakaj? Ah, to je brez veze saj se ne bo zgodilo popolnoma nič, ah brez veze da daješ energijo v to, saj ne bo nobene spremembe. A je to res? Ne ni res, vedno se nekaj zgodi. Saj energije vedno krožijo in vedno bodo krožile. Prvo kot prvo. Lahko podate prijavo k policiji anonimno. Lahko podate po internetu ali pošti. Lahko greste tudi tja osebno. Lahko to storite sami ali pa vam kdo pomaga. Tukaj ni samo ene poti!. Tukaj je več poti in seveda ni vse tako brez veze.

Glede policije, je pa taka zgodba. Lahko so tam res nečloveški. Lahko vam verjamejo ali pa tudi ne. Meni na srečo so verjeli, kot ste opazili v zgodbi. Lahko vas vzamejo resno ali pa tudi ne. Mene so kod izgleda vzeli zelo resno. Te prijave lahko trajajo, tudi precej dolgo časa preden se premaknejo naprej. Enako velja glede tožilstva ali pozneje……..sodišča (če pride ploh do sem).

Brala sem tudi v  knjigah in člankih, da potem obdelujejo samo žrtev ko zbirajo podatke. Res je, veliko vaših podatkov bodo želeli imeti, a če spišete dobro ovadbo že na začetku jim podate dobre stebre, da iz tega kaj zgradijo.  Zraven tega, vas vzamejo bolj  resno. Prav tako, bodo želeli imeti dokaze, da ste se družili s storilci. Želeli bodo imeti fotografije in podobno. Ampak pazite tu ni vse črno, vmes je tudi nekaj sivine in beline. Ko boste zbirali te fotografije  boste videli sebe kako ste bili mali in tako nemočni. To vam bo dalo vedeti, u fak res nisem mogla nič narediti. Fak ki sta me zjebala in podobno…. A hkrati tega boste tudi našli fotografije vaših OK spominov in videli boste vašo dušo v vaših otroških očeh. Videli boste kako je tisti dan za vas bil super dan. Ja! Točno to. Prijava pomeni nekako odlepitev od te travme. Okej, me razumete! Zdaj pa dalje….

Tukaj se zahvalim vsem osebam, ki so dvignili telefon policijski upravi in spregovorili oz. odgovorili kaj  ste vedeli!

Tretja zadeva, ki je zelo pomembna, če policija oceni, da primer še ni zastaral, kar se je zgodilo v mojem primeru, potem pokličejo storilce v zaslišanje. Zaradi tega se tudi odda prijavo. Ja, zgodi se lahko, da vam začnejo storilci groziti. Meni sta npr. grozila pred leti, ko sem začela pisati blog. A od kdaj sta bila pri policiji imamo precej miru. Lahko rečem, da se me bojita. Nikjer ju od takrat več ne srečam. Še v trgovinah ne. Ustvarila sta si drugi čas, kdaj se pojavita v javnosti. Ko me vidita, se me izogibata. Zanimivi preobrat…

Mislim, da več ko nas bo dalo prijavo, prej se bo nekaj spremenilo. Še ena pomembna zadeva! Če spravite storilce do policije dobijo svojo kartoteko, da so storilci.  What? Ja… a veste kaj to pomeni? Da če ju še kdo prijavi, sta že enkrat vpisana in zadeva lažje steče.

Glede tožilstva. Hah, še zdaj čisto točno ne vem kaj oni delajo tam. Oni lahko rečejo ali je zadeva zastarana, kakor je bilo pri meni. Lahko rečejo, da ni dovolj podatkov in iščejo naprej informacije. Lahko pa rečejo, da ni dovolj podatkov in spišejo pismo ter pošljejo to v kuverti do vas.

Vem, da podati prijavo ni enostavno, zato vam prišepnem sedaj, poslušajte sebe. Vseeno je kaj govori okolica. Vseeno je dejansko, če vam je ta moj blog kaj pomeni ali ne. Glavno je, da daste prijavo takrat, ki ste PRIPRAVLJENI oz. če ČUTITE tako. Možno, da vam bo žal, da je prijava zastarana. Možno je, da se boste takrat še bolj počutili krivo in osramočeno ter še kaj. Možno je, da vam bo prijava pomagala priti do zelo skritih spominov (telesni ali vizualni), katerih brez tega ne bi prišli. Ker ne bi dobili tega potrebnega triggerja. Možno je, da boste imeli obdobje z veliko razmišljanja, zakaj nisem tega storil že prej? Ja, to se sprašujem tudi jaz. Vedno pridem do odgovora pač še nisem bila pripravljena, da spregovorim.

Potem si podajte drugo vprašanje, kaj ste dosegli? Videli boste, da ste dosegli več kakor ste izgubili.

Ko me je oseba na policijski upravi vprašala zakaj sem oddala prijavo? Sem odgovorila zaradi principa in ko se dela na sebi, prej kot slej prideš do tega zaključka…..

Zraven vsega tega se boste lažje sprehajali po mestu, samozavest vam bo zrastla, življenje se vam bo spremenilo, zaupali si boste bolj, strah boste lažje premagovali, en delček vas boste tako dobili nazaj in tukaj je ena zelo pomembna zadeva! Dobili boste občutek, da ste obvarovali vašega otroka v sebi kar prej kot otrok tega niste mogli narediti, ker ste bili ta otrok. Zelo mi je žal, da ste morali dati vse to skozi! A povem vam dejansko niste sami! Nas je veliko!

Veliko preveč nas je in še preveč storilcev, ki hodi po svetu z lahkotnimi srci…

Živa Bombek