Kolikor ljudi, toliko realnosti

Verjamem v to, da si ljudje s svojimi mislimi, prepričanji ali ocenami o sebi in o svetu, ustvarjamo lastno realnost ali svet, v katerem živimo. Vse, kar doživljamo, je le odsev naših misli in prepričanj, ki jih imamo. Resničnost ustvarjajo naše lastne konstrukcije in interpretacije, in vse je projekcija nas samih. Prav zaradi tega, je izrednega pomena to, kakšno miselnost ali miselne vzorce bomo izbirali in kakšen pogled na svet bomo imeli. Včasih iščemo razloge za to, kar se nam dogaja, zunaj nas, vendar se ne zavedamo, da vse izhaja iz nas samih. Naše misli imajo več moči, kot pa si predstavljamo.

Človekova zaznava se spreminja cel čas in te spremembe povzročajo različni dejavniki v našem okolju. To pomeni, da zaznava kot taka ni neka končna točka, temveč gre bolj kot ne, za »zaznavanje«. Človek se uči in spoznava sebe cel čas. Gre za proces, ki traja do smrti. Musek (1995) pravi, da je človek bitje, ki neprestano spoznava, raziskuje in si razlaga svet, v katerem živi. Verjamem, da vse naše izkušnje vplivajo na to, kako v tem trenutku vidimo in zaznavamo svet okrog sebe. Zaznavanje bi lahko opredelili kot vzajemen proces med okoljem in posameznikovimi interpretacijami.

Vendar, ko govorimo o tem, da vsak živi v svoji »realnosti«, pridemo do prepričanja, da ima vsak človek svojo »resnico«. Toda, v tem svetu, s tem prepričanjem, ne moremo preživeti. Če bi izhajali iz tega, da ima vsak človek svojo »resnico«, pridemo do tega, da je vse dovoljeno. Solipsizem predpostavlja, da resnica nikdar ne more biti spoznana, saj je vse, za kar smo lahko prepričani, da res obstaja, mi sami. Vendar, v takšnem svetu, lahko taka ideja postane nevarna. Prav zato si ljudje, v določenih primerih, moramo postaviti neke objektivne resnice, saj nam te tudi dajo občutek stabilnosti in varnosti.

OGLAS

Po drugi strani, pa je prepričanje o tem, da obstaja velika in ena sama resnica, tudi škodljivo, saj, če neprestano izhajamo iz tega, postajamo vedno bolj omejeni. Ljudje se preveč omejujemo, ponavljamo iste cikle in ostajamo pri istem, ker se s tem počutimo varno. Toda, lažje bomo razumeli vedenje drugega in njegov vidik, če izhajamo iz tega, da vsak človek vidi svet drugače in tudi dela stvari, ki so zanj smiselne, nekomu drugemu pa mogoče niso. Razumeti moramo, da je vsaka realnost le konstrukcija posameznikovega mišljenja in prepričanj. S tem postajamo bolj strpni in razumevajoči, hkrati pa začnemo širiti nabor svojih spoznanj o svetu.

Torej, kolikor je ljudi, toliko je realnosti oziroma resničnosti. Nobeden od nas ne doživlja sveta popolnoma enako kot pa nekdo drug. Če delamo nekaj, kar ima za nas smisel in ne škodi drugemu, je potem to popolnoma dovoljeno oziroma bi moralo biti, ampak v današnjem svetu žal pogosto ni tako. Živimo v svetu omejitev, zato si poskušaj razširiti vsaj svoj pogled in perspektivo ter prestopiti meje, ki ti ne »dovoljujejo«, da bi dosegel svoje sanje, če pri tem ne boš škodoval drugim.

Eva Kojc

Najdete me tudi na Instagram profilu za osebno in duhovno rast: ljubitizivljenje