Komentar

OGLAS

Tukaj ni ničesar. Eno samo “nakladanje”. Doma pa jok in stok.Ljudje radi “padamo” na “lepe besede” in na “lepe oči”, bistvo pa je tisto, kar v sebi zaznamo kot “resnico”. Sicer pa je tega za nekaj let. Skoraj vsak dan se “zvalijo” dve ali tri daljše ali krajše, tudi bolj “osebne” in bolj “poglobljene”. Vsekakor nič posebnega, morda zgolj provokacija in izhodišče za nadaljnje razmišljanje. Nekaterim se to zdi neumnost, nekatere pa zelo iritira. Odzvi so različni, od posmeha, pomilovanja, do oboževanja, vendar mi to ne pomeni prav nič. Od tega nimam nikakršne koristi, zgolj zrcalim tisto, kar zaznavam, vidim in slišim. Zato enkrat izražam “ljubezen in veselje”, drugič pa “norost” v vsej svoji “naravni lepoti”. Namreč, ni vsa “pozitiva” svetla in pozitivna, kakor ne vsa “negativa” temna in negativna. Marsikatera v sebi skriva “globoko resnico” ali pa “težko norost”.

Ljudje smo precej čustevna bitja, in razumemo stvari tako, kakor jih sami občutimo in doživljamo. Odziv je vedno tam, kjer zaboli. Mogoče se marsikomu zdi, da tu izlivam neko osebno bolečino in hrepenenje. Na nek način da, na nek način ne. Kdor sledi objavam, bo morda izluščil odgovor. Ženska srca so zelo rahločutna, marsikdaj tudi moška in (pre)hitro ponudjo svoj materinski oz. zaščitniški objem. Tega pa tu ne iščem. Želim le spodbuditi k bolj abstraktnemu, preko osebnega, preko dualnega in preko konkretnega. Vem, veliko je iracionalnosti, dvoumnosti in večplastnosti, zato marsikdo ne razume prav nič. Bo že, če mu je namenjeno …

Vabljeni k sodelovanju, ustvarjajte, delujte in prispevajte še vi.

Boštjan 🙂

OGLAS