Ko prekinjamo pogovor

Se mi zdi, da smo vedno bolj na svoja zadovoljstva in predvsem svoj prav orientirani. Menimo, da je naše mnenje edino pravilno in da bi ga drugi obvezno morali sprejeti ter podpreti. Če se kdo z nami ne strinja, v mislih imam partnerja ali prijatelje, ker to so odnosi, v katerih so vpletena tudi čustva, je možno, da postanemo nejevoljni in pogosto kar napadalni do drugače mislečih.

Težko je sprejeti dejstvo, da ima vsakdo od nas pravico imeti svoje mnenje in ga tudi izraziti. A pri tem vedno poudarjam, da se v takšni komunikaciji držimo pravil zdrave in dvosmerne komunikacije, ko poslušamo sogovornika do konca in potem podamo odgovor ali svoje mnenje ter v tem času tudi sogovornik na drugi strani strpno posluša in nato pove svoje stališče.

Skrajno nespoštljivo se mi zdi, ko eden od partnerjev prekine drugega sredi stavka in kar pove nek svoj stavek ter povsem izniči veščine zdrave komunikacije. V Svetovalnici opažam, da so takole nestrpno agresivne predvsem ženske stranke, ki včasih tudi meni posežejo v besedo in sredi mojega procesa razmišljanja kako ji čim bolj ustrezno razložiti in poiskati rešitve za neko njeno zagato, saj je zaradi nje tudi poiskala recimo mojo strokovno pomoč, pa me kar prekine in govori čez mene. Sem potrpežljiva dama, pa jo poslušam in ponovno skušam razložiti, ko dobim kanček sekunde, da povem neko svojo strokovno obrazložitev, ko me spet prekine. No nekako pri tretji prekinitvi moje razlage, gospo poprosim za nekaj minut zbranega poslušanja, kar ji imam za povedati jaz.

OGLAS

Predvsem gospe skušam ozavestiti, da je mene, ki me bo plačala za moje delo, znanje in izkušnje večkrat v sami uri svetovanja onemogočila, da opravljam svoje delo tisti trenutek, ko me je prekinjala, sebe pa je oropala možnosti, da sliši informacije sogovornika do konca. Seveda me večina dam take sorte debelo gleda in v odgovor pove, da če ne bo takoj povedala (in s tem prekine sogovornika), kar misli, bo to pozabila. Marsikatera v zadregi tudi prizna, da ji to neprestano govorijo tudi doma, predvsem mož pa tudi otroci. Očitajo ji, da jih sploh ne posluša, da napadalno govori čez njih, da ne ve, kaj so ji sploh rekli, potem pa jih užaljena napada, da se z njo ne želijo pogovarjati.

Predvsem najstniki zamerijo takšen grob poseg v komunikacijo.

Že tako ima večina pubertetnikov težave z izražanjem svojih čustvenih stanj in so redko iskreno odprti od staršev, da jim zaupajo svoje stiske in travme. Ko že hočejo kaj povedati, včasih od opisane mame dobijo leden tuš s tem, da otroka v stiski sploh ne poslušajo do konca, kar sodijo in obsojajo vse povprek. Najstnik se tako počuti opeharjenega v tem, da ni dobil ustrezne čustvene podpore ali pametnega nasveta od odrasle osebe, mame.

Žalostne, a tako zelo resnične zgodbe!

Včasih sama povprašam takšno verbalno bolj agresivno stranko, če mi dovoli, da opravljam svoje delo. S tem dobim nekaj minut pozornosti, ko lahko povem, kar menim, da je v tisti fazi dela na sebi stranka zmožna razumeti in slišati kot dobronamerno nalogo ali napotek, lahko temu rečemo tudi navodila. Ja, včasih dajem kar naloge mojim dragim strankam. Pa jim rečem, da nismo v šoli in da jim sicer domačih nalog ni treba delati, a da bomo s tem lažje in hitreje napredovali v gradnji novih spoznanj in rešitev.

Komunikacijskih veščin se lahko z malo truda naučimo vsi.

Potrebujemo ščepec potrpežljivosti, včasih list papirja in svinčnik, da si sproti pišemo odgovore na sogovornikovo podajanje vsebin ter čas in pripravljenost iskati skupne rešitve. Ker dve osebi, ki se pogovarjata, sta v odnosu. In če je le-ta enakovreden, potem bo tudi izkupiček skupnih dogovorov velik. Potrudimo se in obresti so velike in sicer bolj močni in zdravi odnosi.

Oglas