Dragi bralec/bralka.
Moje vesolje mi je pred kratkim ponudilo fino kupčijo-napisati kratko zgodbo za natečaj.Me mika kupčija, ampak kot vsaka pogodba,vsebuje tudi skrite pasti. Radostno sem zagrabila ponujeno priložnost, ko sem se kar naenkrat znašla sredi velikega niča.Raje pišem nesmiselne stavke na papir in sestavljam sezname za nakup živil ter se spretno izogibam vsem mislim o roku za oddajo. In skušam najti enciklopedično definicijo te literarne zvrsti, kot da me bo to rešilo pred dolžnostjo. Ne najdem vsebine, niti približne, kaj šele jato besed, ki jo nikakor ne morem uzreti na mojem oblačnem nebu. Kličem angele in muze, pa se mi zdi, da so pobegnili na dopust. Nimam časa, razlagam naokrog ter sebi in kar naenkrat ne razglašam več tako glasno o tej kupčiji. Pa vendarle vem, da me čaka ta naloga in da me vabi kakor sirene mornarje.
Bel papir oz.računalniško okno še nikoli ni bilo tako prazno in osamljeno, nič se ne ulovi vanj-niti znakci za smeh ali naštevanje. Prav nesramno se mi hihita in riše v zlobni nasmeh. Seveda je vroče in zgodbe so pobegnile v senco pod hladno drevo, ne dajo se ugnati in prileteti na povelje. Obstanem edino sama samcata pred belim ozadjem in poskušam ustvarjati na silo, iskati najbolj zanimive scenarije in osebe, ki bi se zapletle v mojo kratko pripoved. Izgleda da so najbolj zanimive štorije sklenile donosno pogodbo s filmom in me gladko zapustile sredi jalovega poskusa.
Vse skupaj me utrudi in zavestno se odločim, da preskočim rok za oddajo in se podam na dopust po novo gradivo, nove asociacije in pod brezplodno lenarjenje telesa in uma. In čeprav um ne mara dopusta, računam da se mu bo domišljija razbohotila na vse možne načine. Potem ne bo nastala samo kratka zgodba, ampak cele serije romanov in mogoče tudi kak ep. Bojim se, da potem ne bo več prostora za kratko zgodbo, pa vseeno bralec/bralka, ponujam vsaj eno kratko o kratki zgodbi.
Upam, da ob letu osorej napišem ta pravo, tako za natečaj.
