Kreiranje želja je lahko zelo breznaporno. V trenutku pa, ko se želi soočati z drugimi, njihovimi potrebami, načini ipd. pa postane zelo naporno, saj želimo v svojo željo vleči nekoga, za katerega preprosto ne vemo kdo je in niti ne tega, če si to želi.
Če so naše želje printenzivne, kaj lahko predremo osebno ovojnico, pa ne samo osebno, temveč tudi subjektivno ovojnico nekoga, za katerega si želimo nekaj.
Vsak od nas ima svoj intimen svet. Ta svet ga loči od vseh drugih. In če preveč pritiskamo, ga lahko zelo, zelo poškodujemo. Podobno kot na fizičnem nivoju.
Ko se gre za fizično posilstvo, ga predremo na fizičen način.
A ne gre se samo za fizični nivo, kajti premešajo se tudi naša čustva, občutki, ideje, koncepti. Pa ne le-to. Pride tudi do prenosa namenov, pritiskov, siljenja, kar pa je še dosti globlje od čustev.
Vsak od nas ima v sebi čustveni nivo. A globlji od čustvenega je ta, ki s čustvi upravlja. In če ni pazljiv, se naša čustva lahko izražajo bolj ali manj prodorno. Celo tako zelo ,da predrejo ovojnico tistega, ki ga “napadajo”.
Čustva niso hec. A še bolj ni hec naš namen, naša potreba, želja, da nekomu nekaj spročimo. Ker če mu hočemo nasilno nekaj sporočiti, mu pošljemo sporočilo na nasilen način. In ko je način nasilen, se pač v skladu s tem, kako močna, debela, prepustna ipd. je njegova ovojnica, lahko predre, podobno kot pri koži.
Debelina naše fizične kože od odvisna od naših genov, okolice, okoliščin ipd. In tudi naša psihična koža je odvisna od vsega tega.
Pa ne od od tega, temveč tudi od moči naše volje, kaj in kako počnemo s tem, kar pride do nas. Ker če je naša volja šibka, bo nekdo zelo na enostaven način predre našo ovojnico. In če debela bo postopek malo težji.
A da se, če smo dovolj vztrajni, če vlagamo dovolj napora ipd. v to, kar sporočamo.
Seveda je tudi važno od sredstev, kako to sporočamo. Ker če so naša sredstva manipulativna, prodirajoča, zahrbtna, prikrita, je pot do tja kamor hočemo dosti lažja.
In ko ovojnico prodremo, potem je to podobno kot na koži, lahko usodno za življenje posameznika.
Tudi naša notranja ovojnica je lahko predrza na način, da je luknja večja, manjša, skoraj nevidna. In tudi naša notranja ovojnica ima podobne lastnosti kot naša koža, kako se celi.
Če je naša sestava čustev redka, nelepeča kot kri, potem bo tudi pri notranji ovojnici trajalo dalj časa, da se zaceli. Mogoče se sploh ne bo in bo potrebno, da obiskujemo zdravnika, zdravilca, terapevta za te stvari. In tudi tam je odvisno, kako dolgo in če sploh.
V fizičnem svetu moramo jemati zdravila za strjevanje krvi. In podobno je v našem notranjem setu.
Bolj intenzivno je hotenje, želja, potreba, bolj je borno izraženo, bolj je prodirno, bolj lahko poškodujemo posameznika na drugi strani.
In če je nekdo rekel ne, to pomeni ne. V šoli to pomeni, da se ne želi ukvarjati s prebadanjem znanja nekoga, prav tako v vrtcu, pa tudi doma. Zelo težko je določiti kako in kaj otrok potrebuje, če se učimo tega, kaj potrebuej ioz knjig, iz mnenj, stlaišč, poučevanj ipd. drugih ljudi.
Drugi lahko vedo to samo za sebe. Ne morejo pa za nas. Naš odnos je drugačen. In ker v svetu vlada poplava takšnih in drugačnih učenj, stališč, prenosov znanja, intelektualnih potreb, je zelo težko najti nekaj, kar je primerno za naš odnos z našim življenjem.
Še posebej je to očitno, saj nas ne učijo kako postati to kar si, na način, kot si ti želiš sam.
Namesto tega nas drugi učijo kako moramo biti, kaj moramo početi, in na kakšen način. Takrat pa kaj hitro naša pozornost gre od tega, kaj čutimo v sebi tja, kar na drugi govorijo, da je dobro za nas same.
Situacija s čutenjem našega notranjega bitja pa se še poglablja medtem, ko gledamo filme, naaljevanke, beremo knjige, poslušamo direktorje, poslovdje ipd.
Vsa stališča, mnenja, so samo stališča in mnenja drugih ljudi. Pa tudi znanja, ki so jih osvojili, so znanja drugih ljudi. Medtem, ko imamo mi svoj lasten način, ki nam govori kako in kaj, medtem, ko živimo svoje življenje.
V dobi množične socializacija, kar poučevanje naše mladine, otrok, posameznikov ipd., je, je zelo težko ostati dovolj zbran in osredotočen na to, akr se želi slišati od znotraj. Še posebej je to pomembno, ko se gre za želje, stališča, potrebe drugih ljudi.
Zelo malo je takih, ki so jih naučili biti to, kar so. Zelo malo je takih, ki živijo svoje življenje iz svoje resnice.
Še posebej je to očitno, ko nas stimulirajo, da si naj želimo za sebe to, kar si za nas želijo drugi. In ko to počnemo pozabimo na sebe, na govorico, ki prihaja iz nas kot mi sami.
Ne slišimo se več in hodimo na razne tečaje, srečanja, terapija, delavnice, da bi se naučili spet slišati.
Pri teh pa je mnogokrat težava, fa nas učijo slišati to, kar je znotraj nas že nagrmadeno kot resica drugih ljudi.
Hočem več tega, hočem denar, radost, čustveno stabilnost, varnost, so ene izmed postavk, ki jih ponujajo mnogi, ki pomagajo posameznikom iz vrzeli, ki jo je v njih ustvaril svet. A včasih samo tako ne gre.
Še posebej je to očitno, ker še vedno stvari delujejo enostransko, sebično in želijo v posameznikih prebuditi občutek, da se gre samo za njih in to, kar si želijo sami.
Želje so lahko takšne in drugačne. In to, od česa so odvisne je odvisno od naših notranjih globin.
Je že res, da te posameznike poučuje kako govoriti z bolj fino, mamljivo, ustrežljiv, in mamečo energijo, kar se vsekakor čuti, in je del duhovnosti. Vendar pa jih ne učijo tega, kaj je za njih dobro v smislu, da so-kreirajo življenje.
Svet v katerem živimo ni samo svet kjer živijo posamezniki s takšnimi in drugačnimi željami. Je svet mnogih posameznikov, ki so takšni id drugačni.
In če gremo preko meje v tem, kar si želimo, hočemo, pa četudi nekoga samo namamimo na nekaj, ni to čisto nič drugače, kot ko mati ali oče želita, da bi njun otrok kanaliziral njuno energijo s potrebo, da bo takšen kot si želita sama zanj.
Biti kanal za energijo nekoga drugega je postalo dandanes nekaj čisto običajnega. Kar živimo ni čisto naša resničnost. V sebi namreč kanaliziramo nekoga drugega, hočemo v popolnosti začutiti to, kar je, da ne bo slučajno boljši, slabši, ipd.
S tem ni čisto nič narobe. A ko predremo njegovo notranjo ovojnico, kaj hitro lahko posežemo v njegov notranji prostor malo drugače, kot smo vajeni. Začnemo z njim upravljati na drugačen način, na način, kjer imamo dostop do njegove izkušnje, kjer se on čuti on, pa čeprav ne čisto.
V svetu, kjer vlada zmeda med tem, kaj v resnici smo in tem, kaj je v resnici naše je to čisto normalno, saj ne moremo vedeti za kaj se gre.
Otrok, dokler ne ve, ni kazensko odgovoren. Težava pa je v tem, da nihče ne ve natančno za kaj se gre, ko pride do pomešanosti med njim in nekom drugim.
Ker ko pride, glede na nepoznavanje svoje narave in tega, kar je v resnici naše in ne naše, kaj hitro lahko zamešamo. Staršem je to včasih prav, saj je otrok priden, ustrežljiv, ljubeč, medtem, ko bi moral besneti od besa.
Tudi v družbi, v šoli ipd., saj obstajajo pravila kako se obnašati, ne obstajajo pa pravila kako biti ti, ti.
In ker ne vemo kako biti ti , ti, razen skozi pripovedovanja, razlaganja, resnice drugih ljudi, ki nam govorijo kdo smo mi, kako se obnašamo, se bes znotraj nas vedno bojl krepi. In ko izbruhne, potem ej vse narobe, ker pa tako ni običajno v naši družbi. Tako se ne sme obnašati.
Da bi življenje bilo takšno kot je, da bi ga živeli kot posamezniki, se moramo najprej naučiti biti to kar smo, brez vseh drugih. To je edini način, da se bomo v popolnosti zavedali tega, kar počnemo. Ker če se ne, potem bomo živeli, kanalizirali želje, polresnice, potrebe ipd. drugih. In to, kar je njihovo je v naši družbi zaželeno.
Kako si torej želeti, ne da bi v to vpletal kogarkoli drugega?
Prvi korak je vsekakor to, da izključiš iz želje vse druge in prečistiš svoja čustva, občutke, ideje na način, da v njih ni več ni kanček sledi drugih ljudi. To je najbolj siguren način, da drugih ne boš poškodoval, kajti ne veš, nimaš pojma kdo so drugi, kaj si želijo in zakaj si želijo to, kar si želijo.
Njihove želje so njihove.
In če si karkoli želimo za druge, naredimo to iz čiste ljubezni, ne iz pogojene, ki pravi, da moraš biti tak in tak, da te bom imel rad, da bom potem imel denar, da bo potem to ali ono.
Ker če si želiš s potrebo, da to testiraš na drugih, potem spet v svojo željo vključiš druge. Za njih ne moreš nikoli vedeti če si želijo biti del tvojega procesa in čas se želijo biti njegov del na način, kot si si ti to zamisli.
Bodite ponižni pri kreiranju želja, potreb, misli, čustev, ker ne ves. Preprosto ne veste kdo je kaj in zakaj je takšen kot je.
